Deset let, dva meseca in tri dni je trajalo, da je družba Osem končno postala lastnica prostorov v delu kompleksa nekdanje Pomurke. To se je zgodilo v začetku tega meseca. Soboško podjetje je slovenski javnosti najbolj znano po tem, da je oživilo proizvodnjo paštet z blagovno znamko Kekec. Kot pojasnjuje direktor in lastnik Miroslav Flisar, so se lani, ko so bile ob koncu stečaja Pomurke vse nepremičnine prenesene na upnike, začeli z Družbo za upravljanje terjatev bank kot največjo upnico pogajati o nakupu dela kompleksa, v katerem so že do tedaj delovali kot najemniki. Odkupili so objekt, ki je bil zgrajen leta 2002, gre za nekdanji konzervni obrat in klobasičarno, ki je doslej še niso uporabljali, jo pa želijo v bližnji prihodnosti usposobiti za proizvodnjo. Proizvodno opremo so odkupili že pred štirimi leti. Prav tako so že od leta 2015 lastniki blagovne znamke Kekec, čeprav so potem še dve leti trajale obravnave na sodiščih, kot pravi Flisar, glede tega, kaj so kupili in česa ne. A tudi ta zadeva je končana.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
»Začeli smo iz nič«
Flisar, po izobrazbi inženir živilske tehnologije, je prvo službo dobil ravno v Pomurki in v njej delal do leta 1994. Po odhodu je našel tržno nišo v razvoju konzerviranih izdelkov. Nastalo je podjetje Osem, katerega ime, če ga preberemo nazaj, pomeni meso. »Začeli smo iz nič,« pravi Flisar, ki dodaja, da so na podlagi njegovih idej razbili monotonost takratne ponudbe paštet na trgu, saj so razvili več različnih paštet, ki so pomenile novost, od otroške paštete do jetrne paštete s šunko. Predvsem uspeh tako imenovane baby paštete z dodatkom sladke smetane je po besedah Flisarja spodbudil konkurenco, med drugim tudi Pomurko, da so še sami dali na trg paštete z različnimi dodatki. Na začetku so delali na podlagi storitvene proizvodnje, pri čemer so proizvodne kapacitete zakupili v Sloveniji, Nemčiji in na Poljskem.
Leta 2001 so najeli obrat Mesnin Bauman v Račah, ga posodobili in v njem ostali deset let. Ko so ga prerasli, so razmišljali o novogradnji, a se je vmes zgodil stečaj Pomurke. Tako so se odločili za najem njenih prostorov, ki so jih želeli kasneje odkupiti, saj so iskali nekaj podobnega. »Če bi takrat vedel, da se bo tako dolgo vleklo, se verjetno ne bi odločil za najem. Zaradi tega smo bili na neki način tepeni od poslovnih partnerjev, saj nas včasih niso jemali resno, ker nismo imeli trajno zagotovljene proizvodne lokacije. Najemno pogodbo smo namreč vedno dobili za leto dni in jo potem obnavljali, tako je vedno obstajala možnost, da nekdo odkupi nepremičnine v celoti in nas postavi na cesto.«
Legendarna slovenska pašteta
Kekec je bil pred stečajem Pomurke na področju paštet iz rdečega mesa v Sloveniji brez konkurence, s stečajem pa je na trgu nastala praznina. Z močnim marketinškim pristopom jo je najbolj izkoristila Droga Kolinska in z blagovno znamko Argeta pospešeno zasedla izpraznjen prostor. »Ko smo najprej vzeli blagovno znamko Kekec v najem, smo pričakovali nekoliko hitrejši prodor na slovenskem trgu. Ampak dveletna odsotnost na trgu se je že zelo poznala, tako da smo morali na novo orati ledino,« pove Flisar. Počasi je povpraševanje po nekoč priljubljeni pašteti začelo naraščati in Kekec je dosegel skoraj 15-odstotni delež. A nadaljnjo rast so ustavili prej omenjeni sodni sporiglede uporabe blagovne znamke, zaradi česar so imeli dve leti marketinškega mrtvila.
V družbi danes proizvajajo še paštete za trgovske blagovne znamke Spara, Tuša, Hoferja in Eurospina. Skupaj s Kekcem vse paštete, ki jih proizvedejo v soboškem obratu, zavzemajo okoli 22-odstotni tržni delež. V podjetju bi radi ta delež povečali na 35 odstotkov, a se zavedajo, da bo to težko glede na trenutne razmere na trgu. Lani so proizvedli za 1000 ton paštet, od tega okoli 650 ton paštete Kekec. Surovine v glavnem kupujejo v Avstriji, kjer sodelujejo z dvema dobaviteljema, ki jim ponujata blago pod ugodnejšimi pogoji, kot bi ga dobili v Sloveniji. »Če bi želeli imeti samo slovenske surovine, jih ne bi dobili dovolj niti za dva meseca proizvodnje,« doda Flisar.
Priložnost tudi v muslimanskih državah
Letos načrtujejo spremembo dizajna blagovne znamke Kekec. Junija se želijo na trgu predstaviti z novo podobo in 95-gramsko embalažo v aluminijasti pločevinki s pokrovom »easy peel«. Pri tem bo šlo za kombinacijo retro in sodobnega videza. Kekec bo na voljo v treh različnih okusih, kot jetrna, piščančja in pašteta iz tune. V zvezi s tem načrtujejo marketinške aktivnosti na slovenskem in hrvaškem trgu, na katerega skušajo prodreti. Izvažajo še v Makedonijo in Italijo, prisotni pa so tudi na tako imenovanem evropskem etno trgu, pri čemer gre za posamezne lokalne trgovce balkanskega rodu, za katere so njihovi izdelki zanimivi, tudi v tem segmentu počasi rastejo.
Lani so ustvarili 3,7 milijona evrov prihodkov, kar pomeni 23-odstotno rast glede na leto prej, letos pričakujejo nadaljnjo rast. Ob začetku epidemije so sodelovali na državnem razpisu za blagovne rezerve, a te količine po besedah Flisarja niso bistveno vplivale na obseg njihovega poslovanja. V objektu nekdanje klobasičarne načrtujejo zagon dodatne proizvodne linije za zapiranje pločevink, ki bi bila namenjena samo za polnjenje 95-gramskih embalaž. Takrat se želijo usmeriti tudi v proizvodnjo certificiranih halal proizvodov za trge muslimanskih držav. Družba, v kateri je danes 37 zaposlenih, je torej razčistila z odprtimi vprašanji iz preteklosti in s smelimi načrti gleda v prihodnost.
Po originalnem receptu iz svinjske glave
"V pašteti je največ slanine, potem jeter ali mesa, odvisno od vrste paštete," Miroslav Flisar odgovarja na vprašanje, česa gre največ v pašteto. "Več je mesa in manj maščob, slabša je pašteta. Čeprav bi glede na ceno surovine lahko sklepali, da je ravno obratno, vendar ima pašteta svoje značilnosti, zaradi katerih mora biti v njej pravo razmerje med maščobami in beljakovinami." Kot pravi, večkrat sliši očitek, da pašteta Kekec ni tako mazava kot piščančje paštete, a je ravno to rdeča nit, ki jo skušajo držati pri proizvodnji paštet, s čimer se ločijo od konkurence. "Gre za to, da imajo piščančje paštete za maščobo dodana rastlinska olja, ki so tekoča tudi pri štirih stopinjah Celzija, zaradi česar imajo drugačno viskoznost. Živalska –svinjska maščoba pa je še pri petih ali šestih stopinjah Celzija trdna, sicer je pri sobni temperaturi tudi pašteta Kekec normalno mazava." Flisar meni, da je boljše, če je pašteta nekoliko bolj čvrsta kot tekoča. "Pri kekcu ne spreminjamo začimb, glede tega ostajamo zvesti originalu, smo pa spremenili vrsto mesa, ki je v pašteti. Po originalni recepturi so bile v kekcu svinjske glave, ki jih mi nimamo, saj nismo mesnica, niti jih ne nameravamo kupovati. Tako je bil prej kekec še bolj čvrst, saj se je pri kuhanju tiste surovine sprostilo več kolagena, ki se strdi, ko se ohladi, tako nastane neke vrste aspik. Zato smo ta del sestavin zamenjali s svinjskim mesom različnih kategorij."