Zbiraj spomine, ker na stara leta od njih živiš
Rojena v hlevu; ko je rekla mama, da mora samo telico podojiti; in potem sem jaz pokukala na plano. Kozarova mama, kot pravi Marička, me je zavila v svoj predpasnik in odnesla iz hleva. In ta ista Kozarova mama je leta kasneje postala njena tašča.
26. aprila 1928
1941 stalingrad, 4. armija
on je ponoči podoživljal vojno, se skrival pod posteljo ... danes razumem, da je imel postravmatski stres
"Mama je odšla v Ameriko, ko sem bila stara pol leta. Oče je bil župan, pomemben mož, in ni mogel skrbeti zame, zato je Marac, mamina sestrična, prišla pome in me odpeljala k sebi domov, v drugo vas," začne pripoved danes 90-letna Marija Poglajen, Prekmurka iz Preske nad Kostrevnico. A pot do litijskega konca je bila dolga in zelo zavita. Rojena je bila namreč v Borečih, odraščala pa v Markovcih. "Vsi so mislili, da sva sestri," se spominja Marija in doda, da jo je vsakič zabolelo, ko so ljudem razlagali, da nista sestri, "le" sestrični. Ko je bila stara leto dni, bi morala skupaj s starejšo sestro Pepo, ki je bila takrat stara osem let, oditi v Ameriko, a je dobila ošpice in ni dobila potovalnega dovoljenja, s katerim bi ji dovolili na ladjo za Ameriko. Oče in sestra sta odšla, Marija nikoli. In tudi nikoli več ni videla ne mame, ne očeta, ne sestre.
"Sliši se grozno, a sem srečna, da se je življenje odvilo, kot se je. Sestro so namreč dali v Argentino v internat. Zame hujše kazni ni bilo," pripoveduje Marija, ki ob tem pove še eno zgodbo. "Nismo imeli lahkega življenja. Sestra je bila v zasebnem internatu in očitno zelo všeč sinu od lastnika, novinarju, toliko staremu kot njen oče, ki jo je potem pri 18-ih letih tudi iz internata ukradel. Starši so mislili, da je izgubljena. Spremenil ji je tudi identiteto. A očitno sta bila srečna, ustvarila sta si družino in živela na obali Buenos Airesa v Mar de Plati.
Brat Štefan bi dobil kmetijo, obe s sestro bi morali iti v Ameriko.
Pepa 22 letnik - je živela v Martinju pri očetovi sestri.
24 letnik,
1945 delat v bolnišnico, pri 17ih letih.
v internat v šolo. 4 leta pod madžarsko in hodila v madžarsko šolo.
Brat Štefan je bil v Bjelovarju v vojaški akademiji.Ko so ugotovili, da izhajam iz nemške družine, so prišli pome strici iz Prekmurja, da se moram hitro poročiti, sicer me bodo izselili. In tega mojega moža, Kozarja, sem prvič videla 8. decembra, 26. decembra sva bila že civilno poročena, 19. januarja pa še cerkveno. Brat Imri je prišel pome in me peljal v Borečo. Iz Ljubljane sem prišla, s čisto drugačnimi mislimi in metuljčki v trebuhu. Rekli so mi, da če se ne poročim, bom morala iz države. Tam sta bila dva brata, Karel in Štefan in rekli so mi, naj si enega izberem. Sem rekla v redu, izbrala Karla, šla nazaj v Ljubljano in dala odpoved. Bil je devet starejši od mene, jaz pa povsem mlada in neizkušena. Lepo so me sprejeli, moja tašča je ena najboljših oseb v mojem življenju. Ampak nisem se mogla nikoli povsem integrirati, vleklo me je nazaj v Ljubljano. In ko je šel on v vojsko, sem se šla jaz dalje izobraževat v Ljubljano, kjer sem se specializirala za trebušno kirurgijo. Ko se je vrnil iz vojske, je bilo pri Kozarjevih osem dedičev, zato sva na moji zemlji, kjer sem bila rojena, leta 1953 začela graditi hišo. Vse je bilo moje, on je priženil 5 hektarjev zemlje. Ko pa sva hišo zgradila in so v Prekmurju leta 1960 delali novi kataster, je on želel, da polovico hiše prepišem nanj. Tudi zakoličili so že meje, a sem rekla, da ni govora. Imava majhnega otroka, ničesar ne bom dala. In je vse kole pometala ven. Bila sem res močna ženska. Rekla sem mu, da ne rabim ničesar njegovega in on ne bo dobil ničesar mojega. In če bi to dovolila, bi storila največjo napako v svojem življenju. Potem je pa večkrat rekel, da ima vse niti žena v rokah. Oče in mati ji pošiljata dolarje in pakete iz Amerike in ničesar ne spusti, je govoril. In res je bilo, prvi paket sem iz Amerike dobila in je v njem bilo 60 kilogramov oblačil. Nihče ni imel najlonk, jaz sem jih imela.
Starši so za vas skrbeli na daljavo. Preskrbljeni ste bili, a videli jih niste nikoli.
Res je. Ko si v službi, je časa vedno premalo. Denarja mi ni nikoli manjkalo, oče je varčeval, tudi naenkrat sem dobila 40 tisoč mark.
Prvi mož me je pustil za velikonočne praznike
drugi mož umrl za velikonočne praznike
Bilo je ravno okrog velike noči. Dala sem prepleskati celotno hišo, z Doliča je bil malar. Dala sem mu denar, naj gre in ga poplača. On pa je vzel denar, šel v Kuzmo, češ da gre k maši, se tam napil in odšel v Avstrijo. Z denarjem vred.
Jaz sem ga čakala. Zvečer ga ni bilo domov. Naslednji dan me obiščejo policisti, milica od Grada. Vprašali so me, kje je moj mož in sem rekla, da ne vem. Je rekel, Avstrijci so sporočili, da je v Avstriji. V Ženavcih. A ga zahtevate nazaj? Sem rekla ne. Nikogar nisem spodila od hiše in nikogar ne želim nazaj. Pustite me pri miru.
Ga res ne zahtevate nazaj? Sem rekla ne. Nobenga nisem zagnala, nobenega nočem nazaj. In tako sem ostala sama.
Njega so poslali na Dunaj, v zbirni center. Ker je imel družino, so od tam sporočili, ali ga zahtevamo nazaj. Morala sem iti h Gradu na policijo in podpisala izjavo, da ga ne želim nazaj. Nobenega nisem nagnala in nobenega ne želim nazaj.
Vprašali so me, ali se zavedam, v kaj se podajam. Sem rekla, da ne vem, vem samo, da za tem stojim. Njemu takrat ni preostalo drugega, kot da zaprosi za politični azil. Beli, kot pravi domobrancem, so mu plačali pot v Ameriko. Zato se pa ni smel nikoli vrniti v Jugoslavijo, dokler je obstajala.
V začetku je Kozar še želel, da gre za njim v Ameriko. Pa sem rekla, da ne grem nikamor. Da bi lahko šla že za svojimi starši, pa nisem šla nikoli. Tako sva s hčerko Bredo ostali sami. Po treh letih je v Ameriki vložil ločitev in sem bila avtomatično ločena.
Nikoli ni prebolel tega, da ga nisem hotela nazaj. Maščeval se mi je na vse načine.
Tožil me je za hišo, ki sva jo skupaj gradila in se z mano boril tudi za skrbništvo. Delala sem na zasebni kliniki, ko so policisti prišli po mene in me odpeljali na zaslišanje kot največjega kriminalca.
V Nemčijo je junija odšla 1965, Breda pa leto dni kasneje. Leto dni sem jo pustila v Lendavi, pri stricu, bratu od moža.
V Zagrebu na konzulatu so videli, da sem bila šolana in simpatična. Dali so mi ponudbo, ali bi bila pripravljena iti delat na Bavarsko, v Nemčijo. V zasebno bolnišnico oskrbovat oficirje, bogate vdove itd. Sprejela ponudbo. Ampak prej je morala urediti kopico papirjev, zemljo dati v najem, pohištvo so odpeljali v Markovce, živino je prodala. In je šla z enim kavčkom v Nemčijo.
Zaslužila več napitnine, kot dobila plače, ki ni bila slaba.
Imela sem dobre prijateljice.
Kako boš vedno stanovala v nekem domu za sestre, tak otrok bo izoliran. Breda je začela tam obiskovati prvi razred. Nisem še vedela, kako se mi bo življenje odvilo. Naša glavna gospodinja je peljala k lokalnemu avtomehaniku na popravilo avto. Šef ji je rekel, da imajo enega odličnega avtomehanika iz Jugoslavije. Ona pa je rekla, da pa imajo tudi oni eno Jugoslovanko, zelo lušno. In so to vse povedali tudi avtomehaniku, ki je avto popravil in rekel, da bo on sam avto peljal nazaj, da bo mene videl. In tako sva se spoznala, se na kratko pogovarjala in to je bilo to.
Potem pa smo prijateljice eno soboto šle na večerjo. Ko smo prišle do avta, smo zagledale šopek rož. Prepričana sem bila, da je šopek za šefinjo, ampak je bilo na vizitki moje ime. Poslal ga je taisti avtomehanik Franci. Čutila sem metuljčka, dal mi je misliti. Malo sem se pozanimala o njem in so mi rekli, da je super človek. A to mi ni bilo dovolj. Tako sem nekega dne poklicala tja na podjetje in malo vohljala o njem, tako da sem kar nadrejenega vprašala, kaj je to za Jugoslovana, ki tam dela in kakšen človek je. Vsi so o njem govorili le lepe reči. In potem smo čez čas s prijateljico in njenim fantom vendarle šli na ples v München. Takrat sva prvič skupaj preživela več časa, sem se mu zahvalila za šopek. Rekel je, da je vse skupaj dobro premislil, da je resen kandidat in da avantur v življenju več ne išče.
Če hočete, da si bova življenje uredila, si ga bova. In tako mi je dal čas, da sem premislila.
Konec februarja sva se spoznala, aprila pa sem imela nujno operacijo slepiča. Dali so mi zasebno sobo, čeprav nisem razumela zakaj. Šele kasneje sem izvedela, da jo je Franci plačal, da me je lahko obiskoval zunaj rednega časa obiskov. Breda je bila v varstvu pri prijateljicah in jo je on pripeljal k meni na obisk in v bistvu ta čas, ko sem bila v bolnišnici, skrbel zanjo.
In 19. avgusta istega leta sva se poročila.
Z Bredo sva se preselili k njemu, našla sem si službo na kirurgiij, Breda je tam nadaljevala šolanje.
A tudi Franci je skrival svojo zgodbo. Preden se je preselil v Nemčijo, je z ženo in sinom živel v Preski nad Kostrevnico pri Litiji. Kot glasbenik je bil veliko zdoma in, ko se je nekega dne prehitro vrnil domov, ker je ženo želel presenetiti, je v bistvu ona presenetila njega. Zalotil jo je namreč v postelji z znancem. Še isti dan je morala spakirati svoje stvari in oditi. Sina je pustil pri materi na domačiji, sam pa odšel delat v Nemčijo.
(-6.20)
(rojena 1928)
Dva dni s konji potovali v Maribor.
Ko je bila Marija stara osem let, je bil spet čas, da odi
Prva leta njenega odraščanja v Markovcih pri teti
Bilo je leto 1936. Marijina sestra je šla v Ameriko, njo pa so z osmimi leti na ladji odslovili, ker je imela ošpice.
Ko je sestra šla v Ameriko, je imela Marija ošpice
Rojena v hlevu; ko je rekla mama, da mora samo telico podojiti; in potem sem jaz pokukala na plano. Kozarova mama, kot pravi Marička, me je zavila v svoj predpasnik in odnesla iz hleva. In ta ista Kozarova mama je leta kasneje postala njena tašča.
26. aprila 1928
1941 stalingrad, 4. armija
on je ponoči podoživljal vojno, se skrival pod posteljo ... danes razumem, da je imel postravmatski stres
"Mama je odšla v Ameriko, ko sem bila stara pol leta. Oče je bil župan, pomemben mož, in ni mogel skrbeti zame, zato je Marac, mamina sestrična, prišla pome in me odpeljala k sebi domov, v drugo vas," začne pripoved danes 90-letna Marija Poglajen, Prekmurka iz Preske nad Kostrevnico. A pot do litijskega konca je bila dolga in zelo zavita. Rojena je bila namreč v Borečih, odraščala pa v Markovcih. "Vsi so mislili, da sva sestri," se spominja Marija in doda, da jo je vsakič zabolelo, ko so ljudem razlagali, da nista sestri, "le" sestrični. Ko je bila stara leto dni, bi morala skupaj s starejšo sestro Pepo, ki je bila takrat stara osem let, oditi v Ameriko, a je dobila ošpice in ni dobila potovalnega dovoljenja, s katerim bi ji dovolili na ladjo za Ameriko. Oče in sestra sta odšla, Marija nikoli. In tudi nikoli več ni videla ne mame, ne očeta, ne sestre.
"Sliši se grozno, a sem srečna, da se je življenje odvilo, kot se je. Sestro so namreč dali v Argentino v internat. Zame hujše kazni ni bilo," pripoveduje Marija, ki ob tem pove še eno zgodbo. "Nismo imeli lahkega življenja. Sestra je bila v zasebnem internatu in očitno zelo všeč sinu od lastnika, novinarju, toliko staremu kot njen oče, ki jo je potem pri 18-ih letih tudi iz internata ukradel. Starši so mislili, da je izgubljena. Spremenil ji je tudi identiteto. A očitno sta bila srečna, ustvarila sta si družino in živela na obali Buenos Airesa v Mar de Plati.
Brat Štefan bi dobil kmetijo, obe s sestro bi morali iti v Ameriko.
Pepa 22 letnik - je živela v Martinju pri očetovi sestri.
24 letnik,
1945 delat v bolnišnico, pri 17ih letih.
v internat v šolo. 4 leta pod madžarsko in hodila v madžarsko šolo.
Brat Štefan je bil v Bjelovarju v vojaški akademiji.Ko so ugotovili, da izhajam iz nemške družine, so prišli pome strici iz Prekmurja, da se moram hitro poročiti, sicer me bodo izselili. In tega mojega moža, Kozarja, sem prvič videla 8. decembra, 26. decembra sva bila že civilno poročena, 19. januarja pa še cerkveno. Brat Imri je prišel pome in me peljal v Borečo. Iz Ljubljane sem prišla, s čisto drugačnimi mislimi in metuljčki v trebuhu. Rekli so mi, da če se ne poročim, bom morala iz države. Tam sta bila dva brata, Karel in Štefan in rekli so mi, naj si enega izberem. Sem rekla v redu, izbrala Karla, šla nazaj v Ljubljano in dala odpoved. Bil je devet starejši od mene, jaz pa povsem mlada in neizkušena. Lepo so me sprejeli, moja tašča je ena najboljših oseb v mojem življenju. Ampak nisem se mogla nikoli povsem integrirati, vleklo me je nazaj v Ljubljano. In ko je šel on v vojsko, sem se šla jaz dalje izobraževat v Ljubljano, kjer sem se specializirala za trebušno kirurgijo. Ko se je vrnil iz vojske, je bilo pri Kozarjevih osem dedičev, zato sva na moji zemlji, kjer sem bila rojena, leta 1953 začela graditi hišo. Vse je bilo moje, on je priženil 5 hektarjev zemlje. Ko pa sva hišo zgradila in so v Prekmurju leta 1960 delali novi kataster, je on želel, da polovico hiše prepišem nanj. Tudi zakoličili so že meje, a sem rekla, da ni govora. Imava majhnega otroka, ničesar ne bom dala. In je vse kole pometala ven. Bila sem res močna ženska. Rekla sem mu, da ne rabim ničesar njegovega in on ne bo dobil ničesar mojega. In če bi to dovolila, bi storila največjo napako v svojem življenju. Potem je pa večkrat rekel, da ima vse niti žena v rokah. Oče in mati ji pošiljata dolarje in pakete iz Amerike in ničesar ne spusti, je govoril. In res je bilo, prvi paket sem iz Amerike dobila in je v njem bilo 60 kilogramov oblačil. Nihče ni imel najlonk, jaz sem jih imela.
Starši so za vas skrbeli na daljavo. Preskrbljeni ste bili, a videli jih niste nikoli.
Res je. Ko si v službi, je časa vedno premalo. Denarja mi ni nikoli manjkalo, oče je varčeval, tudi naenkrat sem dobila 40 tisoč mark.
Prvi mož me je pustil za velikonočne praznike
drugi mož umrl za velikonočne praznike
Bilo je ravno okrog velike noči. Dala sem prepleskati celotno hišo, z Doliča je bil malar. Dala sem mu denar, naj gre in ga poplača. On pa je vzel denar, šel v Kuzmo, češ da gre k maši, se tam napil in odšel v Avstrijo. Z denarjem vred.
Jaz sem ga čakala. Zvečer ga ni bilo domov. Naslednji dan me obiščejo policisti, milica od Grada. Vprašali so me, kje je moj mož in sem rekla, da ne vem. Je rekel, Avstrijci so sporočili, da je v Avstriji. V Ženavcih. A ga zahtevate nazaj? Sem rekla ne. Nikogar nisem spodila od hiše in nikogar ne želim nazaj. Pustite me pri miru.
Ga res ne zahtevate nazaj? Sem rekla ne. Nobenga nisem zagnala, nobenega nočem nazaj. In tako sem ostala sama.
Njega so poslali na Dunaj, v zbirni center. Ker je imel družino, so od tam sporočili, ali ga zahtevamo nazaj. Morala sem iti h Gradu na policijo in podpisala izjavo, da ga ne želim nazaj. Nobenega nisem nagnala in nobenega ne želim nazaj.
Vprašali so me, ali se zavedam, v kaj se podajam. Sem rekla, da ne vem, vem samo, da za tem stojim. Njemu takrat ni preostalo drugega, kot da zaprosi za politični azil. Beli, kot pravi domobrancem, so mu plačali pot v Ameriko. Zato se pa ni smel nikoli vrniti v Jugoslavijo, dokler je obstajala.
V začetku je Kozar še želel, da gre za njim v Ameriko. Pa sem rekla, da ne grem nikamor. Da bi lahko šla že za svojimi starši, pa nisem šla nikoli. Tako sva s hčerko Bredo ostali sami. Po treh letih je v Ameriki vložil ločitev in sem bila avtomatično ločena.
Nikoli ni prebolel tega, da ga nisem hotela nazaj. Maščeval se mi je na vse načine.
Tožil me je za hišo, ki sva jo skupaj gradila in se z mano boril tudi za skrbništvo. Delala sem na zasebni kliniki, ko so policisti prišli po mene in me odpeljali na zaslišanje kot največjega kriminalca.
V Nemčijo je junija odšla 1965, Breda pa leto dni kasneje. Leto dni sem jo pustila v Lendavi, pri stricu, bratu od moža.
V Zagrebu na konzulatu so videli, da sem bila šolana in simpatična. Dali so mi ponudbo, ali bi bila pripravljena iti delat na Bavarsko, v Nemčijo. V zasebno bolnišnico oskrbovat oficirje, bogate vdove itd. Sprejela ponudbo. Ampak prej je morala urediti kopico papirjev, zemljo dati v najem, pohištvo so odpeljali v Markovce, živino je prodala. In je šla z enim kavčkom v Nemčijo.
Zaslužila več napitnine, kot dobila plače, ki ni bila slaba.
Imela sem dobre prijateljice.
Kako boš vedno stanovala v nekem domu za sestre, tak otrok bo izoliran. Breda je začela tam obiskovati prvi razred. Nisem še vedela, kako se mi bo življenje odvilo. Naša glavna gospodinja je peljala k lokalnemu avtomehaniku na popravilo avto. Šef ji je rekel, da imajo enega odličnega avtomehanika iz Jugoslavije. Ona pa je rekla, da pa imajo tudi oni eno Jugoslovanko, zelo lušno. In so to vse povedali tudi avtomehaniku, ki je avto popravil in rekel, da bo on sam avto peljal nazaj, da bo mene videl. In tako sva se spoznala, se na kratko pogovarjala in to je bilo to.
Potem pa smo prijateljice eno soboto šle na večerjo. Ko smo prišle do avta, smo zagledale šopek rož. Prepričana sem bila, da je šopek za šefinjo, ampak je bilo na vizitki moje ime. Poslal ga je taisti avtomehanik Franci. Čutila sem metuljčka, dal mi je misliti. Malo sem se pozanimala o njem in so mi rekli, da je super človek. A to mi ni bilo dovolj. Tako sem nekega dne poklicala tja na podjetje in malo vohljala o njem, tako da sem kar nadrejenega vprašala, kaj je to za Jugoslovana, ki tam dela in kakšen človek je. Vsi so o njem govorili le lepe reči. In potem smo čez čas s prijateljico in njenim fantom vendarle šli na ples v München. Takrat sva prvič skupaj preživela več časa, sem se mu zahvalila za šopek. Rekel je, da je vse skupaj dobro premislil, da je resen kandidat in da avantur v življenju več ne išče.
Če hočete, da si bova življenje uredila, si ga bova. In tako mi je dal čas, da sem premislila.
Konec februarja sva se spoznala, aprila pa sem imela nujno operacijo slepiča. Dali so mi zasebno sobo, čeprav nisem razumela zakaj. Šele kasneje sem izvedela, da jo je Franci plačal, da me je lahko obiskoval zunaj rednega časa obiskov. Breda je bila v varstvu pri prijateljicah in jo je on pripeljal k meni na obisk in v bistvu ta čas, ko sem bila v bolnišnici, skrbel zanjo.
In 19. avgusta istega leta sva se poročila.
Z Bredo sva se preselili k njemu, našla sem si službo na kirurgiij, Breda je tam nadaljevala šolanje.
A tudi Franci je skrival svojo zgodbo. Preden se je preselil v Nemčijo, je z ženo in sinom živel v Preski nad Kostrevnico pri Litiji. Kot glasbenik je bil veliko zdoma in, ko se je nekega dne prehitro vrnil domov, ker je ženo želel presenetiti, je v bistvu ona presenetila njega. Zalotil jo je namreč v postelji z znancem. Še isti dan je morala spakirati svoje stvari in oditi. Sina je pustil pri materi na domačiji, sam pa odšel delat v Nemčijo.
(-6.20)
(rojena 1928)
Dva dni s konji potovali v Maribor.
Ko je bila Marija stara osem let, je bil spet čas, da odi
Prva leta njenega odraščanja v Markovcih pri teti
Bilo je leto 1936. Marijina sestra je šla v Ameriko, njo pa so z osmimi leti na ladji odslovili, ker je imela ošpice.
Ko je sestra šla v Ameriko, je imela Marija ošpice