Ideja se mu je utrnila povsem spontano. »Leto in pol sem delal z ljudmi s posebnimi potrebami in zavedal sem se, kako srečen sem lahko, da lahko hodim, kolesarim, delam praktično vse, kar si zamislim. Ker sem si lani kupil novo kolo, s katerim sem se odpravil do Berlina, kasneje pa še do Rima, sem si želel dokazati, da zmorem tudi tako dolgo pot s kolesom. Vem, da je vse možno, le v glavi si je treba zastaviti cilj in biti trmast. Hkrati je kolesarjenje zabaven način potovanja, na katerem spoznavaš skrite kotičke in tudi dobroto ljudi,« pove.
Na pot do nekaj več kot tri tisoč kilometrov oddaljenega cilja se je iz Drakovec odpravil 2. junija. Njegov prvotni cilj je bil sicer Istanbul, vendar so ga objave lepot Italije in Španije na spletu premamile, da je izbral drugo pot. Na začetku sta ga spremljala prijatelja, s katerima že nekaj let kolesari od Prlekije do Slovenske Istre.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
»Ko smo prispeli do tja, sem pot nadaljeval sam čez Italijo. Od Trsta sem kolesaril do Benetk, Verone, Parme in Genove, nato sem prispel v Monako, ki sem si ga tudi ogledal, od tam pa nadaljeval pot prek Francije. Tam sem si vzel tri dni oddiha in sem užival v Parizu. Načrtov, kako bo pot potekala naprej, še nimam, šel bom iz dneva v dan in pri tem čim bolj užival v tej dogodivščini,« nam je po trinajstem dnevu kolesarjenja zaupal Lackovič. Takrat je že opravil nekaj več kot tretjino poti, v začetku tega tedna pa je po več kot 2100 prekolesarjenih kilometrih in več kot 25 dneh že prispel do Barcelone. Dnevno v povprečju prekolesari okrog sto kilometrov, kadar ima več višinskih vzponov, prekolesari krajšo razdaljo.
Plezal čez ograjo in srečal divje živali
Kot je povedal 25-letni Prlek, se na kolesarsko dogodivščino ni posebej pripravljal. »Izbral sem si cilj, vzel pot pod noge in šel. Tako je najboljše, saj mi ni všeč, če je vse vnaprej načrtovano. To namreč vzame potovanju ves čar. Menim, da mora biti potovanje nepredvidljivo, saj je tako bolj zabavno.«
Lackovič, sicer diplomant programa gostinstvo in turizem na višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Bled, si za čas svojega kolesarskega popotovanja tako ni rezerviral hotelov ali hostlov, kjer bi prespal. Ljubše mu je zaviti do lokalnih prebivalcev, ki mu velikokrat ponudijo prenočišče in ga sprejmejo odprtih rok, ali pa si kar v naravi ali v kampih postavi svoj šotor. »Tam je vedno dobra družba, imam tudi dostop do kopalnice. Tudi s hrano in pijačo je podobno. Velikokrat mi jo na poti dajo domačini, sicer pa si jo pripravljam sam, saj imam s seboj pravo malo kuhinjo. Moram priznati, da veliko jem, saj dnevno porabim veliko kalorij,« je dodal.
Doslej je na poti doživel že marsikaj, najbolj se mu je vtisnila v spomin prijaznost domačinov v krajih, skozi katere je kolesaril. »Najtežji pa so bili dnevi med Parmo in Genovo, saj sem v samo dveh dneh naredil kar 300 metrov višinske razlike, na pot pa sem šel kondicijsko nepripravljen,« je priznal Prlek, katerega dogodivščina je posebna tudi zato, ker kolesari v natikačih. Zgodile so se mu tudi neprijetnosti. Večkrat ga je navigacija vodila po terenih, kjer ni bilo več poti, in je moral zato s kolesom vred plezati prek ograj ali se prebijati skozi grmovje. Zgodila so se mu tudi bližnja srečanja z različnimi živalmi, med drugim lisicami, šakali in kačo. »Vendar je vse to del dogodivščine. V resnici sem zadovoljen, če se zgodi kaj nepričakovanega, saj se moram potem znajti, to pa me le še krepi. Na vse to gledam pozitivno, saj bom le tako imel zanimive zgodbe za pripovedovanje.«
Domači ga podpirajo
Lackovič si je v krajih, skozi katere je kolesaril, vzel čas tudi za oglede turističnih zanimivosti in znamenitosti. Kot nekdanjemu študentu turizma so mu tovrstne stvari zelo blizu, saj je bil vedno pravi pustolovec, ki je odkrival svet. »To želim početi še naprej, saj tako dobivam tudi ideje in navdih za mojo še neuresničeno željo. Vzpostaviti namreč želim turistično agencijo, ki bi bila blizu ljudem s posebnimi potrebami,« je povedal.
Njegovo odločitev za dolgo, pa tudi precej drago pot so z odobravanjem sprejeli njegovi domači in prijatelji. Kot je povedal, so že vajeni, da se loteva takšnih podvigov in da na tak način uživa v življenju. »Podprli so me tudi finančno, za kar sem jim res hvaležen. Sicer pa sem si večino denarja za pot zaslužil sam, saj sem se doslej preizkusil v različnih poklicih in sem tudi varčeval,« še pove sogovornik in doda, da je na svetu zato, da uživa ter da ostaja na tak način svoboden. »Upam, da bom s tem svojim dejanjem še koga navdušil za tak nor podvig.«