Jakob Podlesek je študent arhitekture, ki je pri 14 letih začutil strast do igranja kitare. Prvič se je s tem glasbilom srečal že v 5. razredu, a ga je igral le en teden, ker je – izgubil voljo. »To pa zato, ker sem začel z igranjem po notah, in to pesmic, kot je Marko skače. Nato pa sem čez nekaj let na obisku pri stricu našel kitaro in videl video pesmi Wavin' Flag, pri čemer mi je v ušesih ostal zanimiv kitarski uvod. Takrat me je kitara navdušila in od takrat jo igram vsak dan vsaj eno uro,« pripoveduje. Začel je s klasično kitaro, nato igral akustično, po dobrega pol leta pa je preklopil na električno, in čeprav še danes igra na vse, se zna z električno, pravi, najbolje izražati. V zbirki ima deset kitar, doma pa si je uredil tudi manjši studio.
Njegov prvi nastop je bil v 1. letniku srednje šole pri Zvezdi, kjer je z Vibration bandom zaigral legendarno skladbo Princea Purple Rain. V času obiskovanja srednje šole je nastopal s kitarskim orkestrom zasebne glasbene šole TaktArs iz Maribora, kjer se uči igranja jazza in improvizacije pri Samu Šalamonu, deloval pa je tudi v različnih bendih. Z Bizzaregood so med drugim nastopili na Špil ligi v Kinu Šiška in v hostlu Celica na Metelkovi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Kmalu prvi album
Prelomni trenutek v njegovi glasbeni karieri se je zgodil lanskega oktobra, ko je izdal svojo prvo avtorsko skladbo Isolation. Dober odziv ga je spodbudil k nadaljnjemu ustvarjanju in kmalu načrtuje izid prvega instrumentalnega albuma, ki mu bo sledil prvi singel z vokali. Kot pravi, mu je všeč kolektivni pristop h glasbi, zato je pri snemanju sodeloval tudi z drugimi glasbeniki, med njimi s Samom Šalamonom, Tomažem Maričem, Domnom Donom Holcem, Juretom Rozmanom, Goranom Sarjašem in drugimi.
»Tako v ZDA kot drugod po Evropi in svetu obstaja kar nekaj kitaristov, ki ustvarjajo svojo instrumentalno glasbo, zato sem razmišljal, zakaj ne bi česa takega delal tudi jaz. S svojim albumom želim to glasbo približati ljudem,« pravi mladi glasbenik, ki je lani združil moči z bobnarjem Andrejem Jablanovcem in skupaj sta začela nastopati pod imenom Rehab. Zgodilo se je povsem naključno – na enem od koncertov v Mikku so ju vprašali, ali bi naslednji konec tedna nastopila, in izziv sta sprejela, že pred prvim nastopom pa so ju povabili tudi v mariborsko Pekarno. Pri njunem ustvarjanju gre za ambientalno alternativno glasbo, posebnost pa je improvizacija.
Se je pa nedavno ponovno srečal z Markom skače. S cimbalistom Andijem Sobočanom sta namreč za nastop na prireditvi ob dnevu priključitve Prekmurja matici v Ljubljani ustvarila jazz country priredbo te znane pesmi, sicer pa je za Jakobom veliko sodelovanj s številnimi priznanimi glasbeniki, njegovo skladbo Štrkov let pa lahko slišimo tudi v dokumentarnem filmu Med Muro in Rabo. »Naučil sem se, da je pomembno biti odprt za vse žanre, zato ker lahko iz vsakega nekaj vzameš. Na koncu je najpomembneje, da uživaš,« pravi.
Navdih črpa iz trenutka
Navdih za ustvarjanje črpa iz trenutka. Velik vzor so mu Pink Floyd, kjer so bili, kot zanimivost, vsi člani razen Davida Gilmourja arhitekti, arhitekt pa je še eden od njegovih vzornikov, avstralski kitarist Plini Roessler-Holgate. »Veliko navdiha dobim med študijem in neredko se zgodi, da je prva stvar, ki jo naredim po prihodu s fakultete, da v roke vzamem kitaro in ustvarjam. Sicer pa je s projekti v arhitekturi tako kot z glasbo, pot je dolga, koraki so kratki, ampak ko vidiš končni izdelek, si zadovoljen.«
Za njim je tudi uspešno študijsko leto, saj je bil med prejemniki nagrade zlata jagoda, ki jo fakulteta za arhitekturo podeli najboljši skupini na končni letni razstavi fakultete. Študenti v tej skupini so projektirali pod vodstvom profesorja Jurija Sadarja in asistentke Ane Kreč na temo Slovenske sanje: grdota in udobje enostanovanjske hiše. Podlesek je s tem namenom rekonstruiral tipsko hišo svojega dedka in babice iz 70. let v sodobno bivalno enoto.
Po študiju, pravi, se bo prepustil toku. »Morda bom arhitekt, morda glasbenik, morda oboje, v obojem uživam. Glasba mi pomeni pobeg od vsega drugega, ko imam težave, jih skušam reševati z glasbo. Verjamem tudi, da se od nje da živeti, je pa pri tem pomembno delo. Če stremiš k svojemu cilju, če si zelo prepričan o tem, kar delaš, te nič ne more ustaviti.«