Klavdija Celec je likovna pedagoginja, ki je našla strast tudi v pisanju slikanic za otroke. Te je rada prebirala že kot majhna deklica, opazovala je ilustracije in jih občudovala, pa tudi pisala je že kot osnovnošolka. »V šoli sem rada pisala domišljijske spise, težava je bila le, da sem vsakokrat domišljiji pustila preveč prosto pot in sem vedno pisala nekaj, kar ni ustrezalo danemu naslovu. Pri tem me je jezil tudi omejeni čas, kar mi je povzročalo dodaten stres. Zelo pogosto so mi misli švigale sem ter tja in težko sem si izmišljala zgodbe, ki bi mi bile zares všeč.« Ideja za prvo slikanico se ji je porodila v vrtcu, kjer je bila nekaj časa zaposlena. »Pristop do dela je v vrtcu popolnoma drugačen kot pri učencih v višjih razredih osnovne šole. Izredno je pomembno, da so strokovni delavci ustvarjalni in iznajdljivi, zato sem kar nekaj časa potrebovala, da sem ugotovila, kako predstaviti otrokom zgodbo, temo ali tehniko. Nekega dne pa se mi je kot strela z jasnega porodila zgodba Slikar slonček Tonček in zelo hitro sem si jo zapisala na papir,« pripoveduje Celčeva o prvi slikanici, ki je izšla leta 2019, na podoben način pa je nastala tudi slikanica Mavrica, kje si?, ki jo je izdala nedavno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dokumentarni film Nonina štorja pomemben za ohranitev primorske zgodbe v Benici
Skozi pripovedi prebivalcev gledalci spoznavajo zgodovinska dejstva. Prinesli slovenski jezik in postavili prvo slovensko šolo v tem delu Prekmurja.
V prvi slikanici ima glavno vlogo slonček in vsebuje avtobiografske elemente. Gre za preprosto zgodbo o slončku, ki želi biti slikar, ker v sebi čuti veliko željo po ustvarjanju, a ga prijatelji prepričujejo, da bo sanje težko uresničil, ker nima rok. Slončka seveda to žalosti in odločen je, da bo sanje uresničil. Nekako ne najde prave poti, dokler ne sreča sove, ki mu pove, da je vse mogoče, če bo vztrajen, saj se bo pot pokazala sama. Tako nekega dne naleti na pleskarje, ki pleskajo cirkus, z rilcem zagrabi čopič in začne slikati. »Če smo kot otroci poskusili nekaj narediti in nam ni uspelo, pozneje živimo v prepričanju, da tega ne zmoremo. Kot odrasli morda uvidimo, kako močno nas zaznamuje otroštvo, ko smo še plastični in neizogibno tarča različnih indoktrinacij. Prepoznavanje in razumevanje tovrstnih vžganin, ki segajo globoko v naš razum in čustvovanje, bi lahko vodilo v večjo strpnost, kar je tudi podton te slikanice,« razmišlja Celčeva.
Dobra je preprosta
Zgodba druge slikanice je prav tako nastala še v času, ko je delala v vrtcu. Z njo je otrokom želela predstaviti barve oz. kakšne barve nastanejo, ko se med seboj mešajo. Pripoveduje o kapljici, ki si na vse pretege želi spoznati mavrico, za kar poprosi nebo, a ji to najprej postavi izziv: spoznati svet vsake barve posebej. Kapljici se želja na koncu uresniči, pojavi se mavrica, ki je simbol lepote in smisla, v knjigi pa tudi cilj, h kateremu si je prizadevala majhna, neznatna kapljica. »Naloga slikanice je, da nagovarja in razume otrokova čustva ter pomaga razreševati njegove notranje konflikte in težave. Po tovrstni literaturi sicer radi posegajo bralci vseh starostnih skupin, saj vsaka dobra zgodba v sebi skriva modrost, ki jo bralec zavedno ali nezavedno prepozna. Dobra slikanica za mlajše otroke je preprosta in ravno preproste stvari je včasih težko napisati, razložiti in predstaviti. Vedno pa je v ospredje postavljena ilustracija, ki prevladuje nad besedilom,« pove Klavdija Celec, ki se je s pomenom barv in simbolov ukvarjala že v diplomskem delu.
Ker je ilustracija v prvi vrsti likovno delo, jo lahko analiziramo, kot pravi, enako kot druga umetniška dela: s formalno likovno in z ikonografsko analizo. »Ilustracija pa ima še dodaten element, ki ga klasična umetnost nima, to je simbolično razmerje z besedilom, zato je treba opredeliti in analizirati tudi vsebinski del ilustracije. Uspešna ilustracija je namreč kakovostna na obeh področjih.« Individualna nota avtorja je pomembna prvina vsake kakovostne ilustracije, kar se izraža z avtorjevim občutkom za likovno gradnjo, oblikovanjem pravljičnih likov, izbiro perspektive in kompozicijskih pravil. Svojo individualnost lahko izrazi tudi s pomočjo razpoloženja in sloga ilustracij. Tukaj pride do izraza simbiotsko razmerje oz. sožitje med ilustracijo in besedilom, med vsebino in izvedbo. Če želi ilustrator dobro prikazati osrednjo čustveno, ambientalno temo zgodbe, prevladujoče razpoloženje in vzdušje, mora premišljeno izbrati likovno tehniko, material in druge izrazne stile. Danes je možno uporabiti veliko različnih tehnik in materialov, od risbe do računalniške grafike, zaradi pestrega izbora pa je še toliko pomembneje, da ilustratorji izkoristijo izrazne možnosti izbrane tehnike.
Celčeva pravi še, da so njeni največji in najbolj iskreni kritiki otroci. »Če si otrok želi ponovno prelistati slikanico, je to edino, kar si želi vsak ustvarjalec,« pravi in dodaja, da ima še veliko zgodbic, ki jih bo najverjetneje obdržala zase, jih pa poznajo njeni učenci. »Mogoče nekoč, ko bom presodila, da pa je sedaj čas, da neko zgodbico delim s svetom, bom to tudi storila, in najverjetneje bo to zopet slikanica.«