Prlek je bil prvi Jugoslovan, ki je izdelal električni avto

»Bil je zelo naprednih misli in nikoli ni obupal,« nam pove Ferdinandov sin Božidar, ki z ženo živi v Drakovcih, rojstnem kraju svojega očeta, ki je utrujene oči za vedno zaprl septembra 2018. Njegova življenjska pot je bila zelo bogata in pestra, njegovo ustvarjalnost in konjičke pa poznajo mnogi, predvsem starejši ljudje iz slovenske in avstrijske Štajerske.

Zadnja leta svojega življenja – dočakal jih je petindevetdeset – je preživel v Drakovcih v Občini Ljutomer, kjer je v otroških letih s štirimi sestrami in brati obiskoval osnovno šolo pri Mali Nedelji. Na srednje veliki posesti so starši redili živino, imeli so tudi konje ter mlin v Biserjanah. Njegov oče je imel kovaško-ključavničarsko delavnico in že tam se je Ferdinand navduševal za poklic mehanika. Pri znanem mojstru avtomehaniku Kozarju v Gornji Radgoni se je izučil za avtomehanika in popravljavca parnih kotlov. Med drugo svetovno vojno se je zahvaljujoč zaposlitvi v tovarni Puch v Gradcu, kjer je izdeloval šobe za letalske motorje, izognil služenju nemške vojske.

Po vojni si je v Gornji Radgoni med prvimi sezidal hišo in odprl delavnico za izdelovanje in popravilo radijskih aparatov, ki jo je pozneje prevzela država in spremenila v državno podjetje, poimenovano Elrad. Tako je bil poleg Zvonka Klemenčiča med prvimi sodelavci Elrada v Gornji Radgoni. Pri njem se je izučilo več vajencev, med njimi tudi Maks Irgolič in Milan Pučko. Izdelali so 25 radijskih sprejemnikov, ohišja zanje je izdeloval mizar iz Črešnjevec.

Po odhodu iz tedanjega Elrada se je zopet posvetil avtomehanični in avtoelektrikarski stroki. Z ženo in sinom se je preselil v Maribor, kjer je odprl delavnici za avte in motorna kolesa v Ulici kneza Koclja in na Koroški cesti. »Spomnim se, da je oče enkrat predelal avto, letnik okrog 1935. Spremenil ga je v športnega rumenega kabrioleta in neki Američan v Mariboru ga je vprašal, ali ga proda. Zanj je dobil toliko denarja, da je lahko kupil novo hišo,« pove.

»Dokler smo živeli v Jugoslaviji, nam je zelo dobro šlo. Tudi trikrat smo šli na morje. A delali smo tudi. Več si delal, več si imel. Mama je bila kot Marilyn Monroe, vsi so jo gledali,« se spominja z nasmehom. Oče je takrat tri mesece na leto delal še na Mercedesovem servisu v Gradcu. »Bili smo ena bogatejših družin. Imeli smo celo televizijo na daljinsko upravljanje, in to leta 1954.« A ljudje so bili nevoščljivi in nad Ferdinanda poslali milico, ki ga je obtožila tihotapljenja. »Hišo so nam premetali, očeta pretepli. In to ravno na dan, ko bi moral biti operiran zaradi žolčnih kamnov. Ko so dobili potrdilo ptujske bolnišnice, da ga čakajo zaradi operacije, so ga odpeljali tja,« se spominja. Le dan kasneje je z vlakom pobegnil v Gradec, saj je dobil dovolilnico za tri mesece bivanja v Avstriji zaradi dela pri Mercedesu.

V Jugoslaviji so jim zasegli vse premoženje in le dva meseca kasneje sta se v Gradec preselila tudi sin in žena. »Tisti časi so bili zanj zelo težki,« pove sin. Ostali so brez vsega in se morali ponovno postaviti na noge. Odprl je avtomehanično obrt in jo vodil vse do upokojitve 1983. leta. A štiri leta po preselitvi se je žena odločila za ločitev in sin je ostal z očetom. »Očeta je njena odločitev zelo prizadela. Ni več hotel živeti,« priznava. »Stanovala sva v garaži. Nisva imela niti vode niti elektrike.« S pomočjo takrat štirinajstletnega sina se je postavil na noge. Vmes se je ponovno poročil, z Josephino iz Apač. »Njej je bil všeč že v času, ko je delal v Elradu. Ko je prišla v Gradec in ugotovila, da je ločen, ga je poiskala ter ostala pri nas,« pripoveduje sin.

Sredi šestdesetih let je vzbudil veliko zanimanja z otroškim avtom, ki ga je poganjal električni motor. Skonstruiral ga je čisto sam, po pričevanjih pa ga je izdeloval dva meseca. Uporabil je dele za rotor, naredil navitja ter tako dobil dovolj močan motor, da je dosegel hitrost 40 kilometrov na uro. Karoserijo pa je izdelal iz aluminijaste pločevine. Prvič se je v javnosti z njim popeljal sin Božidar. »To je bilo na Cvenu pri Gornji Radgoni, ob odprtju konjskih dirk,« nam pove. Z njim se je, ko so se preselili v Maribor, večkrat peljal po ulicah. Ravno zaradi njegovega poznavanja elektrike in izdelave avta na elektriko so Ferdinanda Rantašo poimenovali »prleški Tesla«.

Obnovil in posodobil je več kot 250 starodobnikov najrazličnejših znamk, od mopedov do motornih koles in avtomobilov. Tudi z motornimi kolesi je bil povezan vse življenje. V tovarni Puch v Gradcu je zaslužil dovolj, da si je kupil motorno kolo in ga izpopolnil tudi za dirke, ki so jih prirejali v tistem času. »Oče je bil zelo dober dirkač, rad je vozil cestne dirke in s svojim predelanim 125-kubičnim motorjem je premagal vse,« se spominja Božidar. »Moja mama je bila nad vsem tem malo manj navdušena, saj je imel veliko oboževalk. Spomnim se, da mu je enkrat zlila sladkor v motor,« pove smeje. S svojim DKW 350 je domov prinesel številne zmage oziroma lovorove vence, ki so bile nagrada za zmagovalca.

»V Gradcu je ustanovil klub starodobnih vozil OMFC,« se spominja sin. In vsako leto za prvi maj mu je uspelo pridobiti posebno dovoljenje na Dunaju in v Ljubljani za prehod kolone starodobnih vozil v tedanjo Jugoslavijo prek mejnega prehoda Gornja Radgona. Ustavili so se pred hotelom Radin v Radencih. »Še sedaj ne vemo, kako mu je to uspelo, ga je pa res poznalo veliko ljudi. Smo bili pa vsi v tistih dneh na trnih in pod velikim stresom,« še pove. V teh kolonah vozil se je vozil tudi sam, vedno s po dvema spremljevalkama, eno Slovenko in eno Avstrijko. Oblečene so bile kot princese, s kronami v laseh. Večkrat se je dogodka udeležila tudi Neda Ukraden, njegova najljubša pevka.

»Najljubša pa mu je bila radiomehanika,« še pove sin. Že pri svojih 25 letih si je v celoti izdelal svoj prvi radio, ljubiteljsko pa jih je tudi popravljal in zbiral. »Spomnim se, da so v tistem času radijske sprejemnike na baterije imeli bogatejši kmetje. Enkrat mesečno jih je bilo treba napolniti ali menjati, za kar so hodili k mojemu očetu ali on k njim,« se spominja. Ferdinand Rantaša je bil tudi stalni obiskovalec bolšjega sejma, kupoval radijske aparate in popravljal.

Na koncu jih je imel okoli tristo. Danes jih imajo še okoli sto deset, del jih je shranjenih v tehniško-etnološkem muzeju v Bolehnečicih, ki ga je odprlo Društvo za ohranjanje tehnične, kulturne in premične dediščine Oldtimer Stara Gora. Bil je njihov najstarejši in hkrati častni član. Pri svojih devetdesetih letih je ob pomoči Janeza Šijanca izdelal tudi maketo parne lokomotive, prav tako shranjeno v muzeju, prepustil pa jim je tudi del zbirke starih motornih koles.