V prikazani zgodbi, dokumentarnem portretu, lahko gledalec začuti do sedaj še neopisan stik med obema in lojalnost štorklje človeku, ki ji pomaga pri preživetju, posledično pa pri preživetju vsako leto, že peto leto zapored, pomaga tudi štorkljini družini. V zelo čustveni zgodi Srečko pripoveduje o svoji ljubezni do ptic, še posebej do štorkelj vse od otroških pa do mladostniških let ter kasneje, ko se mu pred leti na dvorišču pridruži štorklja, ki se k njemu po hrano in druženje vrača že pet leto, s čimer se mu izpolni življenjska želja. Tukaj zgodba dobi novi zagon. Snemanje je potekalo po prekmurskih krajih, poudarjajo se prekmurske podrobnosti in seveda tisto najpomembneje, prekmurska govorica.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Sodelujoči v projektu so poleg svojih rednih službenih obveznosti ustvarjali omenjeni dokumentarni portret in opravili na stotine ur dela, ki so zajemale snemanje na terenu, montažo, urejanje zvoka in podobno. Čeprav gre za resnično zgodbo, je bilo potrebno slednjo najprej po pripovedi zapisati, izbrati kraje snemanja, se čim bolj približati Srečku ter njegovi zgodbi predvsem v otroštvu, katerega je upodobil osnovnošolec Nikola Lebar iz Lendave, … Zgodba je nastajala na še en zanimiv način. Srečko je namreč prejel telefon in je čez poletja leta 2020 in 2021 s slednjim snemal štorkljo Toko, kako z njo preživlja dneve in jutra ter kako se vrača k njemu, kako jo hrani, kako ga štorklja čaka, kliče, … “Posnetke smo zbrali in uporabili v omenjenem dokumentarcu,” so dejali pri ekipi.
Zgodba torej govori o štorklji, ki se že več let vrača na isto mesto, v Dobrovnik, k hišni številki 195, kjer jo najprej vsako pomlad, za tem pa skorajda vsak dan težko pričakuje njen najboljši prijatelj in hkrati oskrbnik, Srečko Raj, ki jo velikokrat pogosti z raznimi koščki mesa, a kot nam je dejal, ji najbolj tekne prav salama. Celotna zgodba se vsako leto prične konec marca, ko bližnje gnezdo najprej naseli samec, dober teden dni za njim pa še samica.
Celotna zgodba se je pravzaprav pričela pred nekaj več kot petimi leti, ko se je slednja prvič priletela na dvorišče, ko jo je opazila majhna nečakinja Lana. Ta ji je, ker besede štorklja še ni vedela pravilno izgovoriti, nadela ime Toka. In Toka je tudi ostala. Zanimivo je predvsem to, da na besedo Toka resnično reagira, kot da bi to bilo njeno ime, Srečko pa jo pokliče vselej, ko ima zanjo kaj za pod kljun. “Samec se mojim klicem ne odziva, tako ju razločim. Na klic se odzove le samička, samec pa previdno opazuje, a ji kljub temu da prosto pot. Včasih na tla prileti tudi on, a ostane v njenem ozadju. Samička se nasiti in se vrne gnezdo, kjer ima mlade. Tako je vsakič,” pove sogovornik. Na naše vprašanje, kako ve, da gre za samičko, ta odgovori, da je z imenom poizkušal, ko je v gnezdu bila zgolj prva štorklja, torej samec, a odziva ni bilo.
Štorklja v omenjenem gnezdu uživa vsako leto do sredine avgusta, ko se poslovi, kot to počne že odkar sta s Srečkom stkala pravo prijateljstvo. Za tem odleti v tople kraje. Že sicer pa je ljubezen do ptic pri sogovorniku prisotna že dobrih 30 let, iz časov njegovega otroštva, ko je ta še v osnovni šoli za naslovno stran šolskega glasila v OŠ Turnišče narisal štorkljo, ki je takrat več let krasila platnico glasila. “Sedaj imam prijateljico, ki me vsako spomlad obišče in sredi avgusta zapusti. Upam da bo tako ostalo še kar nekaj let,” zaključi Raj.
