Družinsko kmetijo Mirana Rengea v Tropovcih smo obiskali malo pred začetkom letošnje žetve konoplje, ki jo ima posejano na 14 hektarjih, s pridelovanjem konoplje pa se ukvarja že šesto leto. »Zagotovo se izplača bolj kot druge poljščine,« pravi 26-letni Rengeo, ki je pred tremi leti prevzel vodenje domače kmetije. »Koruza bo letos tako ali tako zastonj,« doda. Medtem ko so še lani dobili 110 evrov za tono pridelka, bodo letos dobili največ 80 evrov. »Vsak dan manj, vse drugo pa se draži. Tako kmet pri nas napreduje, da mu na koncu pridelke vzamejo in nič ne plačajo,« s kavča pripomni njegova babica Ema Rengeo. Tudi sam je za potrebe žetve konoplje nekoliko predelal kombajn. »Ne smeš predolgo čakati, bolje je požeti bolj zeleno in potem dlje sušiti,« pojasni Rengeo in doda, da potrebuje konoplja za rast predvsem primerno zemljo, ki ne sme biti preveč vlažna, prav tako potrebuje veliko sonca, v senčnih legah po njegovih besedah ne uspeva najbolje. Za semena konoplje dobi okoli 2,50 evra za kilogram, za vršičke pa okoli pet evrov za kilogram. Sam ima za celotni pridelek samo enega odjemalca, pridelek pa se večinoma porabi za izdelavo CBD-smole, kozmetike in čajev. Glede posledic, ki bi jih lahko kmetje utrpeli zaradi omejitve pri proizvodnji CBD-izdelkov, pravi, da letos teh še ne bodo občutili, se pa bojijo, kako bo naslednje leto.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Razstava Petra Obala) Ne ilustriranje dogodkov, ampak angažirana umetnost
V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so nedavno odprli samostojno razstavo slikarskih del likovnega pedagoga Petra Obala. Dela se dotikajo občečloveških etičnih in moralnih načel. Na ogled do 13. maja.
Slovenskim klavnicam ne zaupajo najbolj
Poleg pridelave konoplje Rengeo redi še prašiče, ima jih 150, od tega 90 pitancev. S trenutno odkupno ceno svinjskega mesa je kolikor toliko zadovoljen, borzna cena je danes 1,80 evra za kilogram. Polovico mesa proda zadrugi Sloga, ki uporablja klavnico v Celju. Drugo polovico pa doma, kjer ima stranke, s katerimi je vnaprej dogovorjen za odkup. O vključitvi sektorja svinjskega mesa v shemo Izbrana kakovost pravi, da bo ta postala »prostovoljni mus«, da se bodo morali torej rejci vanjo vključiti, če bodo želeli meso prodati mesarjem. Meni, da bo imela Izbrana kakovost kljub vsemu pozitivne učinke za povpraševanje po domačem mesu. »Pri uvoženem mesu nikoli ne veš, kako dolgo je bilo že zamrznjeno in kdaj je bila žival zaklana. V nekaterih vzhodnih državah prav tako ni tako strogega nadzora nad uporabo antibiotikov v reji kot pri nas,« pravi Rengeo.
»Nihče ne bo sem pošiljal svežega mesa, vsi bodo sem vozili samo rezerve,« se spet oglasi babica Ema. »Zagotovo je nakup domačega mesa zagotovilo za kupca, saj imamo recimo pri nas ves krog reje zagotovljen na lastni kmetiji, od merjasca do plemenske svinje in naprej,« nadaljuje Rengeo. Pri tem se nekoliko boji, da se ne bi prašičerejcem zgodilo podobno kot govedorejcem, ki že plačujejo za promocijo v okviru Izbrane kakovosti, vendar se višja cena, ki jo ima blago na trgovskih policah zaradi označbe, na koncu dneva pozna samo trgovcem, kmetje zaradi tega ne dobijo nič več, pravi. »Bolje je prodajati doma, kjer te nihče ne more prevarati. Pri prodaji v klavnico te že pri tehtanju lahko oškodujejo, saj nisi zraven in ne veš, koliko so v resnici stehtali, pač moraš vzeti, kar ti dajo. Pred kratkim je prijatelj v Celju prodal 1,2 tone težkega bika, plačali pa so mu za 500 kilogramov mesa. Rekel je, da nikoli več in da bo odslej prodajal le še v Avstriji. Tam poslujejo pošteno, poleg tega dobiš plačano v treh dneh, medtem ko moraš pri nas čakati 30 dni ali več,« je kritičen do sistema odkupa mesa v Sloveniji. Na Gorenjskem, še pove, nekateri kmetje prodajajo govedo celo v Savdsko Arabijo.
Od birokracije boli glava
Največje breme slovenskih kmetovalcev je po njegovem mnenju papirologija. »Od tega me boli glava, pa imam za to ustrezno izobrazbo,« se huduje Rengeo, diplomirani inženir agrarne ekonomike. Doda, da je zaradi zahtev po popisovanju najmanjših podrobnosti, od vodenja registra za svinje in hlevske knjige do vodenja podatkov o porabi nafte in škropiva, toliko administrativnega dela, da je veliko kmetov primoranih plačati storitve računovodskih servisov, če želijo, da jim ostane dovolj časa za pomembne dejavnosti na kmetiji. »Potem pa pride še kontrola, navadno v času največjega dela, in tako spet izgubiš en dan.« Rengeo je prepričan, da je dela na kmetiji vedno več kot dovolj, dan se začne in konča v hlevu, vmes je treba postoriti še vse drugo, povezano s pridelki na njivi. Nekoliko predaha je pozimi, ko pa jih spet čaka več dela v gozdu.