Pred šestimi leti sta Jana Divjak in Aleš Dolamič podedovala zemljo in gospodarsko poslopje v Dobravi, v neposredni bližini hiše, ki sta si jo uredila in v njej živela. On je bil takrat voznik tovornjaka, danes vozi avtobus, ona pa je diplomantka javne uprave. Imela sta že dve hčerki – Nežo in Ajdo. Ker je bilo zemlje dober hektar, sta se odločila, da bosta nekaj zasadila. »Iskala sva rastlino, ki bi bila nezahtevna in trajna. Na enem hektarju namreč konvencionalno kmetijstvo ni ravno mogoče in tako sva našla aronijo. Ključno vlogo pri odločitvi za aronijo je imela najina prva hčerka, ki ne poje niti koščka sadja ali zelenjave, pije pa sok. In ker aronija velja za izjemno zdravilno, sva si rekla, poskusimo. In od takrat ni bil nobeden od nas bolan. Da bi se zares prepričala, da pomaga, sem si tri leta zapored dala testirati kri in vsako leto sem imela boljše izvide,« razloži Divjakova.
Najprej sta spomladi leta 2014 poskusno posadila 63 sadik aronije sorte nero. »Avgusta smo pobrali 4,2 kilograma sadja, naredili smo sladoled, sirup in džem – samo zase.« Nato so jeseni istega leta na preostalo zemljo ročno posadili tri leta stare sadike, saj aronija prvič rodi šele po treh letih. »Nero je prvotna sorta, ki zraste skoraj dva metra visoko. Zgodaj spomladi požene, maja cveti, jagode so najprej zelene, nato rdeče, ko avgusta dozorijo, pa črne.« Zdaj imata skupno 1800 sadik. Kot sta se kasneje prepričala, je ta grmovnica res zelo nezahtevna, raste tudi na siromašnih tleh in je odporna proti suši in škodljivcem. »Imamo ilovico, tako da je prej premokro kot presuho, a aronija res ne potrebuje zalivanja. Potem smo tudi zatravili z belo deteljo, da drži vlago, pa še zaradi dušika. Edine probleme smo imeli s tem, kar je prišlo z neba – torej s točo in zmrzaljo. Dve leti je bila pozeba, lani pa je pol ure tolkla toča. Na žalost je poškodovala ne le pridelek, ampak tudi rastline,« pravi Dolamič. Prijavila sta se sicer na razpis za pomoč za obrambo pred točo, a nista bila izbrana.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Ko sta zasadila celotno površino, sta začela urejati tudi prostore za predelavo in prodajo. »Preuredili smo hleve, tako da smo dobili nečisti prostor, čisti prostor, majhno prodajalno ter skladišče oziroma hladilnico. Takrat sva registrirala tudi dopolnilno dejavnost na kmetiji, da lahko izdelke prodajam, odločila pa sva se tudi, da bova vse pridelovala ekološko,« pojasni Divjakova.
Tako so pred štirimi leti ročno nabrali 224 kilogramov aronije. »Prvo leto smo vse predelali v sok, sirup, džem in čaj. Potem pa smo vsako leto kak izdelek dodali, tako da so zdaj v našem asortimentu domačih izdelkov sušen sadež aronije, stoodstotni sok iz aronije, sirup, marmelada, čaj, aronija v žganju in liker. Letos pa bomo na novo iz aronije delali domačo marmelado, ampak brez vseh koščkov, da bo mazasta. Vse je seveda popolnoma bio,« pojasni Divjakova.
Ko avgusta aronijo pobirajo, traja nekaj tednov, saj morajo sadeže tisto noč predelati. »Naberemo – pri čemer nam pomagajo prijatelji, moževi sodelavci, sokrajani, res so izjemno solidarni – samo toliko, kolikor lahko naenkrat predelamo. Plodovi se takoj operejo, iztisnejo, pasterizirajo in ustekleničijo, naslednji dan pa etiketiramo in pospravimo v hladilnico. Vse je v steklenicah in do zdaj še nismo imeli steklenice, ki bi se pokvarila. Tu je najpomembnejša čistoča in na to res pazimo. O tem me je poučila tašča, ki je delala v živilski industriji prav na oddelku pasterizacije in nama je pri tem veliko pomagala.« V sokove sladkorja ne dodajajo, bio sladkor dajo edino v marmelado in džem. »Kakovosti smo dali prednost pred količino in tako bo tudi naprej,« pravi Divjakova. Da to drži, kažejo tudi priznanja – za stoodstotni sok je namreč kmetija Jana na razstavi Dobrote slovenskih kmetij dve leti zapored prejela zlato priznanje.
Pred tremi leti so nabrali 560 kilogramov plodov, tretja in četrta letina sta prinesli okrog tri tisoč kilogramov. Letos bi moral vsak grm aronije obroditi blizu deset kilogramov sadežev, a se posledice lanske toče še vedno poznajo. So pa letos aronijo prvič obirali strojno in se začeli ukvarjati še s pridelavo šipka. »V najem sva vzela nekaj več kot 60 arov zemlje in nasadila šipek. Ker pa so sadike še majhne, letos pridelka ne bo. Ko pa bo, bo to res vitaminska bomba za odpornost, saj sta tako aronija kot šipek znana po svojih izjemnih zdravilnih učinkih. Tako recimo sok aronije velja za najmočnejše antioksidacijsko sredstvo v naravi, en kilogram aronije pa naj bi imel toliko zdravilnih učinkovin kot nekaj več kot osem kilogramov rdeče pese.« Tako naj bi dnevno človek spil največ deciliter aronijinega soka ali pojedel pest svežih plodov.
Jana Divjak skrbi tudi za to, da izdelke proda, kar, kot pravi, ni problem, saj jo kupci zdaj že poznajo in tudi sami iščejo. Lanski pridelki so ji tako že zdavnaj pošli. Prodaja jih doma, v okoliških termah, pa tudi v osmih trgovinicah z lokalnimi izdelki po Sloveniji.