Sredi mirne in lično urejene prleške vasi Mota stoji kmetija Vrabelj. Na dvorišču, kamor me je napotila tabla ob cesti, me je pričakal oče Branko, ki je, kot je povedal sin Dejan, ravno sredi urejanja in razširjanja prostorov za peko kruha in izdelavo testenin. »Tu bo tudi manjša trgovina, kjer bodo lahko obiskovalci kupili naše domače izdelke,« pove Dejan o načrtih. Skoraj vsa dela opravljajo v lastni režiji, je dodal.
Iz vzgojiteljice v poljedelko
Na prvi pogled kmetija ne daje videza, da bi se pri njih veliko dogajalo. Sredi spokojne tišine so se po dvorišču v tistem trenutku sicer zapodili trije razigrani otroci – Vito, Zala in Vanja –, za njimi pa je prišla Dejanova žena Natalija z najmlajšo Julijo v naročju. Otroški smeh in prošnje so občasno prekinjali naš pogovor, ki je razkril, da pri njih le ni tako tiho in mirno, kot deluje na prvi pogled. V zadnjih letih se je namreč na njihovi kmetiji marsikaj spremenilo. »Najprej smo se ukvarjali predvsem s prašiči, potem pa sta se starša Branko in Milena pred približno 12 leti odločila, da se preusmerimo na prirejo jajc. Začeli smo z manjšim številom kokoši nesnic, okoli 100 in vse do 350, kolikor je dovoljeno brez registracije,« se spominja sogovornik. S kokošmi je namreč veliko manj dela kot s prašiči. Ob tem so kot poljedelci obdržali skoraj deset hektarjev zemlje, letos pa so štiri hektarje še dokupili z namenom, da zagotovijo dovolj surovin za domače potrebe.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Pred štirimi leti je ženo Natalijo, ki je po izobrazbi diplomirana vzgojiteljica, povprašal, ali bi prevzela vajeti kmetije oziroma postala mlada prevzemnica. »Ker sem bila takrat brez službe, doma pa imela dva majhna otroka, sem se strinjala,« pove mama danes štirih navihancev. Opravila je prekvalifikacijo za poljedelko in od takrat se posveča delu na kmetiji. Uredila sta dodatne prostore za kokoši nesnice, tako da jih imajo od 1200 do 1700 v dveh etažah. »To je odvisno od sezone,« mi pojasni Dejan. Poleti je namreč povpraševanje po jajcih manjše kot pozimi. Z jajci oskrbujejo šole, gostilne, zavode in manjše domače trgovine.
Kokoši nesnice po navadi pri njih preživijo leto in pol svojega življenja. »Nato jih po simbolični ceni prodamo okoliškim ljudem in kupimo nove,« še razlaga Dejan. Ko jih pripeljejo, so stare 19 tednov. »Tri do štiri tedne potrebujejo, da začnejo nesti. Zato jih menjamo postopoma.« Vsa finančna sredstva za ureditev prostorov so zagotovili sami. »Edini razpis, na katerega smo se prijavili in dobili sredstva, je bil ta za mladega prevzemnika.«
Oče Branko izdeluje testenine, mama Milena peče kruh
V njihovi ponudbi poleg jajc najdete še bučno olje, testenine in kruh. Delajo vsi. Oče Branko izdeluje testenine, kruh pa pečeta mama Milena in Dejan. Testenine in kruh pridejo na vrsto ob koncu tedna, saj med tednom še vsi trije hodijo v službo. Dan mlade prevzemnice pa se po navadi začne ob peti uri, ko začne razvažati domače izdelke in jajca. Največ v okoliške kraje, nekaj tudi v Ljubljano. Za otroke takrat poskrbi Dejan, ki jih odloži v vrtcu in šoli na poti v službo. S kokošmi nesnicami sicer ni veliko dela, prizna Natalija. Slabo uro na dan porabi, da pobere nekaj več kot 1000 jajc, jih kasneje še sortira po teži in označi.
Trenutno imajo v svoji ponudbi tudi Vrabljev rženi kruh. »Prej smo pekli še ajdovega z orehi, koruznega in sadnega. No, ob posebnih priložnostih še spečemo sadnega,« pove Natalija. Kruh prav tako razvažajo, največ v okoliške domače trgovine in tudi v bližnje terme. Ob sobotah ga je po prednaročilu možno prevzeti tudi pri njih. Na teden ga spečejo okoli 200 kilogramov, približno toliko izdelajo tudi testenin. Te so tako iz navadne moke kot tudi iz ajdove in pirine, nekaterim pa dodajajo bučna semena. V ponudbi imajo jušne rezance, svedre, ribano kašo, krpice, fideline in še več. »Recepte za testenine je dlje časa preizkušal oče Branko, odtlej se jih držimo in ne spreminjamo. Za njihovo izdelavo porabimo jajca, ki so nalomljena, prevelika ali premajhna za trg,« pove Dejan. Po njihovem bučnem olju pa povprašujejo predvsem mimoidoči turisti.
Svojo ponudbo, predvsem testenin, želijo v prihodnje še razširiti, k čemur jih spodbujajo priznanja, ki jih prejemajo za svoje izdelke. »Med drugim smo prejeli priznanje za krofe, ki jih vsako leto pečemo vsak konec tedna v obdobju od svečnice do pusta. To so krofi naše babice Milene oziroma Milenini krofi, kot jim pravimo,« še pove Natalija. Običajno jih spečejo 3000, v ponudbi jih imajo gostilne in bližnja slaščičarna v Ljutomeru. »Takrat ne spimo, saj pečemo vso noč,« za konec v smehu pristavi sogovornica.
