Kmetijo, na kateri živi zadnja štiri leta, so leta 1970 podedovali njeni starši in tam je Borkova, ki je odraščala še s sestro in bratom, pridobila delovne navade in ljubezen do zemlje. Z vinogradništvom se je začela ukvarjati leta 1986, po končanem študiju agronomije, leta 2005 pa so kot dopolnilno dejavnost odprli še turistično kmetijo, na kateri prijazna in srčna gospodarica goste razvaja s pristno, domačo hrano.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
V vinogradih, ki se razprostirajo na šestih hektarjih, gojijo osem vinskih sort, med drugim tudi radgonsko ranino. »Ko smo obnavljali vinograd, smo posadili 60 arov te sorte, saj je bila to moja in očetova želja. Dobro nam uspeva in se vsako leto dobro obnese tudi kot vino, ne samo kot grozdje,« pove Borkova in doda, da okrog 90 odstotkov grozdja prodajo Radgonskim goricam, preostalo pa uporabijo za potrebe turistične kmetije. Lani je začela izdelovati tudi vinski oziroma grozdni sok. »Delamo ga iz belega in rdečega grozdja, predelano pa mora biti v osmih urah od trgatve, saj takrat še ni prisotnega alkohola. Lani smo ga pridelali okrog 70 litrov in moram povedati, da je vedno več povpraševanja po sokovih, saj ljudje manj pijejo alkohol, zato je vino težje plasirati in prodati,« pove Borkova.
Upa, da jim bo pozeba prizanesla
V zadnjem obdobju so v vinogradih obrezovali trte, sedaj pa popravljajo armaturo, kakor se izrazi. To pomeni, da napenjajo žice in menjujejo dotrajane sohe, nato pa se bodo posvetili povezovanju in škropljenju. Tudi to kot oseba z znanjem agronomije opravi sama. »Upamo, da ne bo spomladanske pozebe, kar je bila velika težava v zadnjih letih. Vegetacija se namreč že prebuja, in ko bi moralo biti najlepše, navadno pride mraz in že aprila potrga grozdje,« nekoliko zaskrbljeno pove. April je za pozebo najbolj kritičen mesec. V minulih letih je bila pozeba navadno okrog 27. aprila, ko so trte že pognale. »Samo ena noč je dovolj in pridelka bo manj. Pri nas je bilo najhuje v sezoni 2016/17, ko smo imeli za 65 odstotkov manj pridelka,« pove in doda, da imajo vinograd za primer pozebe in toče sicer zavarovan, ampak pridelka ne more plačati nič. Investicija v pokritje vinograda s protitočnimi mrežami pa bi bila predraga. »Zanimivo je, kako se je vse obrnilo. Ko smo dobili to posestvo, je prejšnji lastnik očetu dejal, da ima lahko vinograd po celotnem bregu, saj tu še ni bilo toče. Mi pa smo imeli takrat vinograd v Zbigovcih, kjer je bila toča pogosta. Zdaj pa je ravno obratno. Tu je toča vsako leto, tam pa sploh ne več,« oriše.
Pri nekaterih opravilih se Borkova še vedno drži pravil, po katerih so se ravnali nekoč. Tako skuša čim pozneje povezati šparone. »Če stojijo v zrak, stalno malo vibrirajo in ne pozebejo tako hitro. Nas je leta 2016 to malo rešilo. Bomo pa v kratkem tudi mi povezali, da bo trta lepše odganjala.« V lanski sezoni so prodali 25 ton grozdja, od vsega začetka pa imajo integrirano pridelavo. Večji poudarek dajejo kakovosti kot kvantiteti. Pravi, da trsov, imajo jih okrog 23 tisoč, ne želijo preobremeniti preveč, zato posamična trta ne rodi več kot 2,5 kilograma grozdja. Borkova delo v vinogradu opravlja po svojih močeh, ko se iz Ljubljane, kjer je zaposlen, vrne sin, delata oba, sicer pa si pomaga še z najemom sezonskih delavcev, pri trgatvi ji pomagajo sorodniki in prijatelji.
Predvsem domači gostje
Marsikdo Danijelo Borko pozna tudi po izvrstni prleški gibanici. Postopka priprave jo je naučila teta, ki je dosti kuhala po domačih gostijah, vse drugo je dediščina matere. Še sedaj veliko kuha po njenih receptih. »Na turistični kmetiji gostom ponujamo različne marmelade, suhe mesnine, prleško tünko, sokove. Vse to pripravimo doma in je domače, edino mlečni izdelki ne,« pojasni. Veliko prostih dni in časa sogovornica nima, si pa vzame kdaj kakšen konec tedna za sprostitev. Po njenem mnenju je veliko opravljenega že s pravo organizacijo. Ob našem obisku je imela ravno gostjo iz Luksemburga, sezona prenočevanja pa se bo začela v maju. »Dosti obiskovalcev je v času radenskega maratona, potem pa spet avgusta v času Agre in nato jeseni.« Prevladujejo slovenski turisti, od tujih je največ Avstrijcev in Nemcev. Kot zanimivost je omenila, da je pred dvema letoma gostila dve Kitajki, predstavnici Elradove podružnice na Kitajskem. »Bili sta zelo prijetni, pri meni sta ostali osem tednov, ob koncih tedna pa sta šli spoznavat lepote Slovenije.«
Kljub obilici dela ji zanosa in dobre volje ne zmanjka. Poudarja, da te to delo zasvoji. »Ko enkrat padeš noter, ne moreš ven. Seveda pridejo trenutki, ko imam vsega dovolj, sploh v času vremenskih ujm, ampak nato se spet poberem in nadaljujem,« pove za konec.