Kmetijska politika: Več malim kmetom

Evropa letno nameni kmetijstvu ok­rog 60 milijard evrov. Zaradi brexita je že napovedano zmanjševanje proračuna za naslednjo finančno perspektivo. Sredstev bo manj najmanj za desetino. Znotraj držav so se začele razprave o delitvi kolača. Jasno je, da se ministri članic EU ne strinjajo z zmanjševanjem sredstev in vztrajajo pri ohranitvi enakega proračuna in enaki delitvi med članice, toda tega ne bodo dosegli.

Goričko lahko rešijo majhne kmetije

Evropska komisija pri kmetijski politiki še naprej sledi logiki povečevanja obsega kmetijske proizvodnje in s tem ohranjanja prevladujočega položaja na svetovnem trgu s hrano.
Temu je prilagojena politika delitve subvencij v evropskem kmetijstvu. Neposredna plačila (fiksni del) so vezana na obseg kmetijskih zemljišč posameznega kmetijskega gospodarstva ali družbe. V povprečju evropske države za ta namen razdelijo od 60 do 70 odstotkov evropskega kmetijskega proračuna. Ta logika razdeljevanja sredstev sili kmete v povečevanje ekonomije obsega in iskanje novih kmetijskih zemljišč za obdelavo. Realno povečan obseg kmetijskih zemljišč še ne pomeni rasti dohodka iz osnovne kmetijske dejavnosti. Ima pa velik učinek pri povečanju subvencij za kmetijo. V boju za zemljo in povečevanje obsega subvencij so atraktivni zgolj prvovrstna kmetijska zemlja in neposredna plačila (absolutna renta). Zemljišča nižje kakovosti oziroma zemljišča, ki ne zagotavljajo maksimalnih hektarskih donosov poljedelskih kultur, pa so nezanimiva. Prekmurje je primer, ki odslikava stanje tudi v drugih evropskih državah. Gorička zemlja sama po sebi ni sporna za neko drugačno kmetijsko zgodbo (npr. sadjarsko ali živinorejsko).

Na problem propadanja kmetij so opozorili na nedavni tiskovni konferenci KGZS. Pri tem pa so zamolčali svoj del krivde. Kot smo že poudarili, KGZS sledi logiki koncentracije. Kakor koli obračamo, se tudi v kmetijstvo vse bolj zajeda liberalni fundamentalizem.

Za obdelovanje tovrstnih zemljišč Evropa in država priznavata dodatek k subvenciji (diferencialno rento) – bolj razumljivo dodatek za OMD (območja z omejenimi dejavniki kmetovanja). Pod črto je te rente še vedno manj kot ob neposrednih plačilih znašajo drugi dodatki za njive. Je pa jasno še, da Goričko s kakovostno obdelavo ne prenese velikih kmetijskih sistemov (zasebnih ali podjetniških). Rešujejo ga lahko majhne kmetije, ki poleg ohranjanja samega Goričkega lahko naredijo veliko dobrega za drugi del konvencionalnih kmetov. Toda razprave, ki se odpirajo okrog delitve nekoliko skromnejše pogače iz Evrope za naslednjo finančno perspektivo, že kažejo hude interesne boje. Vsi skušajo dokazati svoj prav. Najglasnejša ostaja skupina, skrita pod »blagovno znamko družinskih kmetov«.
Problematična logika koncentracije
Ko sta enkrat dosežena dogovor o višini sredstev za evropski kmetijski proračun in o razdelitvi sredstev med članicami EU, je delitev denarja v pristojnosti kmetijskih resorjev, ki določajo prioritete in razporejajo denar znotraj posameznih ukrepov kmetijske politike. Davkoplačevalec je za kmetijski sektor pomemben kot potrošnik, ki ga skušajo prepričati, da pridelujejo zdravo in kakovostno hrano, zato naj posega po njihovih pridelkih in izdelkih, in to po možnosti po nekaj višjih cenah od povprečnih. Povprečen slovenski potrošnik bi si to celo lahko privoščil, če bi denar, ki ga združuje za kmetijske subvencije, ostal v njegovem žepu. Nedavna raziskava, ki jo je za fundacijo Heinricha Bölla opravil inštitut Forsa, je med anketiranimi Nemci pokazala spremenjen odnos do kmetijstva.

Tri četrtine anketiranih Nemcev je izredno kritičnih do povečevanja »produktivnosti« in s tem koncentracije kmetijske proizvodnje. Tri četrtine anketiranih se zavzema, da se več subvencijskega denarja nameni majhnim kmetijam. Fundacija Heinricha Bölla in organizacija za zaščito okolja sta zbrala podatke za Agrarni atlas 2019, v katerem ugotavljajo, da subvencijska politika sledi čisto drugi logiki, in sicer večja je kmetija, več denarja dobi. Ta logika za zdaj še ni privedla do popolnega propada malih kmetij, je pa pospešila njihovo propadanje. Na problem propadanja kmetij so opozorili na nedavni tiskovni konferenci KGZS. Pri tem pa so zamolčali svoj del krivde. Kot smo že poudarili, KGZS sledi logiki koncentracije. Kakor koli obračamo, se tudi v kmetijstvo vse bolj zajeda liberalni fundamentalizem.

Je pa jasno še, da Goričko s kakovostno obdelavo ne prenese velikih kmetijskih sistemov (zasebnih ali podjetniških). Rešujejo ga lahko majhne kmetije, ki poleg ohranjanja samega Goričkega lahko naredijo veliko dobrega za drugi del konvencionalnih kmetov.

Danes v Evropi 3,1 odstotka kmetijskih gospodarstev upravlja več kot polovico kmetijskih površin v EU. Slovenija se še ni približala tej »katastrofi«, kar lahko pripišemo svoji legi in različnim razmeram za kmetovanje. Po podatkih iz Agrarnega atlasa 2019 tretjina neposrednih plačil (direktne subvencije) pristane v rokah 131 tisoč kmetijskih gospodarstev. Preostali dve tretjini pa se razdelita med preostalih 6,7 milijona upravičencev. Kot kaže, kljub več kot 20-odstotnemu zmanjšanju sredstev za kmetijstvo zaradi brexita komisija ohranja model delitve sredstev po številu hektarjev. Koncentracija moči in vpliv 3,1 odstotka kmetijskih gospodarstev verjetno ne bosta dopustila omejevanja višine subvencije na 60 tisoč evrov. Posestvom, ki bi presegla 100 tisoč evrov, pa bi jo ukinili. Avtorji Agrarnega atlasa 2019 opozarjajo, da bo »manj denarja« močno vplivalo na omejevanje denarja za živinorejo in ukrepe za zaščito živali in okoljske ukrepe, ki vplivajo na zmanjševanje uporabe umetnih gnojil in pesticidov. Zato so nemški Zeleni že sprožili pobudo o selektivnem pristopu k subvencioniranju. To pomeni povečanje neposrednih plačil manj intenzivnemu kmetovanju in kmetijam z uravnoteženo poljedelsko in živinorejsko proizvodnjo.