Kmetijstvo v lanskem letu: Sadjarstvo in vinogradništvo zvišujeta dohodek 

Po analizi stanja v kmetijstvu v lanskem letu, ki jo je pripravil Kmetijski inštitut, se je obseg rastlinske proizvodnje v primerjavi z letom 2017 povečal za 38 odstotkov. Toda pri tem povečanju je treba biti pozoren na številna dejstva, na kar opozarjajo tudi strokovnjaki v analizi. Izredna rast obsega proizvodnje je posledica nadpovprečnih letin v sadjarstvu in vinogradništvu. Ti dve panogi sta lani ne samo dosegli povprečno letno proizvodnjo do leta 2015, ampak jo zaradi ugodnih vremenskih razmer presegli. Tako sadjarstvo kot vinogradništvo sta v letih 2016 in 2017 utrpeli velik izpad pridelka zaradi spomladanskih vremenskih katastrof oziroma pozebe.

Sadni pridelek obilen

Pridelek jabolk v letu 2017 je znašal nekaj čez 20 tisoč ton, v letu 2018 pa je ocenjen na 129 tisoč ton (indeks rasti pridelka je 643-odstoten). Nekoliko drugačna je slika pri poljščinah. Največji izpad pridelka je pri strnih žitih, in to zaradi neugodnih vremenskih razmer vse od jesenske setve do žetve. S pšenico in piro je bilo zasejanih slabih 200 hektarjev manj površin kot leta 2017 ali 27.800 hektarjev, pridelek pa je bil za dobrih 15 odstotkov nižji od pridelka v letu 2017, ko smo pridelali 141 tisoč ton pšenice, v lanskem letu 122 tisoč ton. Podoben izpad pridelka so imeli pridelovalci ječmena. Večji je le pridelek tritikale, vendar ne zaradi večje odpornosti tega žita proti vremenu, ampak zaradi skoraj 700 hektarjev več zasejanih površin s tritikalo kot leta 2017. Pri tritikali je treba poudariti, da se obseg njene pridelave ne povečuje zaradi uporabe pri krmi živine. Medtem ko v razvitejših zahodnih evropskih državah in na Hrvaškem tritikala postaja vse pomembnejša sestavina pri krmi živali, jo pri nas še vedno sejejo izključno za potrebe bioplinarn zaradi velike količine zelene mase in tudi energijske vrednosti.

Neskladje med pridelanim in prodanim

V ozadju povečanja zasejanih površin je tudi finančna zgodba. Pri pšenici se še vedno srečujemo s problemom na eni strani pridelane in na drugi strani prodane pšenice za zagotavljanje samooskrbe s kruhom in mlevskimi izdelki. Po pridelanih količinah smo že skoraj samooskrbni, po prodanih ali odkupljenih količinah pšenice, v letu 2018 od 50 do 60 tisoč ton, pa smo približno pri 60-odstotni samooskrbi. Ta razlika med pridelanim in prodanim nam kaže, da znotraj sistema ali reproverige odnosi še vedno niso urejeni. Naši mlinarji še vedno vztrajajo pri dodatnih parametrih za ugotavljanje kakovosti pridelka, ki jih v Evropi ne uporabljajo. In to je bil eden od večjih problemov pri lanskem odkupu, ko so zaradi odklonov pri enem od parametrov kakovosti, ki ni bil posledica slabega dela, ampak izključno vremena, pridelovalci zdrsnili v nižji kakovostni razred in s tem dobili slabše plačilo za pridelek. To in nižje priznane odkupne cene od povprečnih evropskih sta vzroka za približno devet odstotkov nižje odkupne cene kot v letu 2017. Nekoliko drugače je s koruzo. S to je bilo zasejanih skoraj tisoč hektarjev manj površin kot v letu 2017, pridelka pa je bilo za slabo četrtino več ali nekaj čez 337 tisoč ton. Tudi odkupna cena je bila za tri odstotke višja od tiste v letu 2017, realno pa je še vedno zaostajala za povprečnimi evropskimi cenami. Glede cen žita, tako pšenice kot koruze, velja poudariti, da te na evropskih trgih še vedno rastejo. Sorazmerno visoke cene žit in njihova rast so posledica velike suše, ki so jo utrpele zahodnoevropske države. V Evropi je bilo manj zasejanih površin s pšenico in to je vplivalo, da so se letne evropske zaloge žita zmanjšale z normalne petine letnega pridelka na že kritično desetino.

Živinoreja

Pri živinoreji grobe ocene v analizi kažejo, da bo skupni obseg prireje ponovno porasel, vendar je intenzivnost rasti manjša kot v zadnjih letih. Napovedan je bil povečan obseg prireje prašičev, perutnine in drobnice, medtem ko bo količina mleka nekoliko manjša. V ta segment je uvrščena tudi pridelava medu, ki smo ga pridelali 1750 ton. Pridelava medu je, podobno kot pri sadju, odvisna od vremenskih razmer. Pri prireji prašičev je potrebne nekaj previdnosti. Ta panoga je zelo odvisna od gibanja cen. Če so bile te v prvi polovici leta še ugodne in celo nekaj višje od stroškov prireje, so se razmere v zadnjem četrtletju, po izbruhu prašičje kuge v Belgiji, postavile na glavo in cene so spet začele strmo padati. Cenovnega položaja ni bistveno popravil niti predpraznični čas. Le za 0,3 odstotka se je povečal obseg prireje govejih živali za meso. Za zdaj je Slovenija pri prireji govejega mesa samooskrbna, toda nižje cene od povprečnih evropskih silijo predvsem velike rejce v izvoz živih živali. Tudi govedoreja bi verjetno začela drseti v negativno smer, če ne bi bila deležna proizvodno vezanih plačil in nekaterih drugih plačil za območja z omejenimi dejavniki kmetovanja, na katerih še vedno prevladuje govedoreja. Omeniti kaže še en del zgodbe v tej panogi. Znotraj verige prireje in predelave je bil dosežen dogovor o vstopu v shemo Izbrana kakovost. Ta za zdaj nima ugodnih cenovnih učinkov za rejce, pa tudi promocija domačega govejega mesa je za potrošnika premalo prepoznavna. V lanskem letu je upadla pridelava oljnic, in sicer je bil pridelek oljne ogrščice za več kot 15 odstotkov manjši. Nižja je bila tudi odkupna cena te oljnice. Padec je posledica sorazmerno nizkih cen fosilnih goriv in zato manjšega povpraševanja po biodizlu. Cen oljne ogrščice v zadnjem desetletju namreč ne narekujejo več oljarne, ampak povpraševanje po biodizlu. To se izraža tudi v ceni sladkorja in s tem sladkorne pese. Ker je povpraševanje po bioetanolu upadlo, so se svetovne velesile iz bioetanola, ki ga dobimo iz sladkornega trsa, usmerile v proizvodnjo sladkorja in s tem ustvarile presežke v ponudbi sladkorja. Pridelava soje se je zmanjšala za polovico. Zmanjšanje je posledica preračunljivosti. Z ukinitvijo subvencij za t. i. beljakovinsko komponento se pridelava soje krči. Tu pa smo pri problemu primarnega sektorja, ki soje kot preizkušene poljščine na naših poljih ni sposoben izkoristiti in iz nje ustvarjati dodane vrednosti. Ne gre samo za živinsko krmo, ampak za paleto prehranskih izdelkov za ljudi.

Sadje in vino

Celotno sliko okrog ustvarjenega faktorskega dohodka na kmetiji podira nadpovprečen pridelek sadja in grozdja. Dobra sadna letina je namreč močno znižala odkupne cene, v letu 2018 so bile nižje za več kot 14 odstotkov, nekatere kmetije zato svojega pridelka sploh niso mogle prodati. Ob upoštevanju rasti stroškov vhodnih surovin za 3,7 odstotka in 1,8-odstotni inflaciji bo cenovno-stroškovno razmerje padlo na raven, kot je bila leta 2013, vendar je po analizi še vedno ugodnejše kot v letih 2016 in 2017 – to pa na račun večjega obsega proizvodnje.

Položaj kmeta

Avtorji analize ugotavljajo, da prve ocene ekonomskih računov kažejo, da bodo dohodki kmetijstva v lanskem letu boljši od tistih v letu 2017. V oceni poudarijo, da bo izboljšanje ekonomskih rezultatov posledica povečanja obsega fizične proizvodnje za petino. Izboljšanje ekonomskega položaja pripišejo obilni letini v sadjarstvu in vinogradništvu. Če zdaj to prevedemo na pomursko raven, se ekonomski položaj pomurskih kmetov ne bo bistveno popravil. Ugoden učinek na Pomurje ima le pridelek koruze in delno tudi grozdja. Omeniti kaže še dva pomembna kazalca. Ponovno je za dober odstotek manjši obseg obdelanih površin, zmanjšalo pa se je tudi število aktivno zaposlenih v kmetijstvu, kar je zagotovo vplivalo na »višji« faktorski dohodek kmetij. Sestavni del uspeha ali neuspeha kmetijstva je subvencijska politika. Po eni strani je tesno povezana z ekonomskim položajem kmetijstva, po drugi pa jo je treba posebej zaradi razprav o skupni kmetijski politiki v naslednji finančni perspektivi osvetliti in analizirati.