V ljutomerski knjižnici, ki domuje v mestni hiši iz začetka 19. stoletja, so že pred leti uredili dvigalo, saj je to osnova za dostopnost kulturne ustanove za vse, torej tudi za gibalno ovirane ljudi. Prav tako so za lažje premikanje slabovidnih oseb v prostoru z rumenimi, modrimi in rjavimi trakovi polepili robove stopnic, ograjo, izposojevalni pult, police, stikala za luči ter kupili lupe za lažje branje. V knjižnico vabijo tudi umetnike invalide, da predstavljajo svoja dela. Posebno pozornost do ranljivih skupin iz preteklih let nadaljuje tudi zdajšnja direktorica Vesna Laissani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Med ranljive skupine štejejo slepe in slabovidne, osebe na invalidskih vozičkih, stanovalce socialnovarstvenega zavoda Dom Lukavci, otroke, ki obiskujejo šolo s prilagojenim programom, pa tudi obsojence v zaporih in starejše ljudi. Sodelovanje z Domom Lukavci so si najprej zamislili kot projekt, ki so ga naslovili Podajamo si roke in rastemo. Stanovalcem, ki živijo v stanovanjski skupnosti doma, so ponudili bralno značko za odrasle, pripravili pa so tudi delavnice ustvarjanja iz gline, oglede mesta in razstave stalne zbirke v galeriji in še veliko drugega. Projekt se je, pravi Laissanijeva, sicer iztekel, a sodelovanje med njimi teče naprej. Podoben projekt, ki se je prav tako uradno že končal, a v realnosti živi naprej, je bralna potovalna malha, katere del so tudi knjigobežnice. Ljutomerska knjižnica skrbi za pet knjigobežnic: v Ljutomeru, Križevcih, Veržeju, pri Mali Nedelji in na šoli s prilagojenim programom v Ljutomeru. S svojim bralnim klubom pa sodeluje tudi z varstveno-delovnim centrom.
»Sodelujemo tudi z zapori v Murski Soboti in s skupino obsojencev pišemo zgodbo o uspehu,« je povedala Laissanijeva. Najprej so jih povabili na ogled razstave v Galeriji Anteja Trstenjaka, potem so tam razstavljali dela, ki so jih naslikali obsojenci z Doba, nato pa jih je kolektiv knjižnice obiskal v Murski Soboti. »Skupaj z Ozaro, društvom, ki se posveča ljudem, ki imajo težave z duševnim zdravjem, smo v zaporih pripravili pravi kviz, na katerem so oni zmagali,« se smeje Laissanijeva in takoj doda, da so bila vprašanja kar zahtevna.
Stalnica sodelovanja ljutomerske knjižnice z Domom starejših v Ljutomeru je medgeneracijsko branje, ki poteka že šesto leto, z veseljem in plodno pa sodelujejo tudi z upokojenskimi in kulturnimi društvi ter drugimi. V ljutomerski knjižnici organizirajo tudi nekoliko prilagojeno bralno značko, ki zajema nekoliko »lažjo« literaturo.
Vsega tega knjižnici ne bi uspelo brez strokovno podkovanih sodelavcev, ki so pedagogi in andragogi, poudari Laissanijeva, pa tudi izjemni pisci. »Tako imamo zelo dobro in uspešno pravljičarko, pa seveda Srečka Pavličiča, ki je ne le živa enciklopedija, ampak tudi izjemno produktiven in zapiše mnoge kratke zgodbe, ki so pogosto edina zvrst, ki jo lahko uporabljamo pri ranljivih skupinah. Njim so namreč romani predolgi, zanimivo zapisane kratke zgodbe pa čisto prava stvar.«
A najbolj zanimivo je to, pravi Laissanijeva, da kar koli ponudijo ranljivim skupinam, ugotavljajo, da jim lahko na primeren način predstavijo čisto vse. »Pomembno je to, da si dovolj odprt, so pa zelo hvaležna in izjemna publika.«
