Zbiralnice za mleko po pomurskih vaseh so bile nekoč več kot le prostor za opravljanje omenjene dejavnosti. Bile so tudi srečevališče vaščanov ob večerih in kraj za izmenjavo informacij. »Pri mleku« si včasih lahko izvedel vse, kar se je pomembnega zgodilo v vasi, pa tudi marsikaj nepomembnega. Starejše so »k mleku« ob večerih radi spremljali tudi mlajši člani družine, a to so bili časi, ko so na vasi še skoraj pri vsaki hiši imeli živino. Sodoben način življenja in opuščanje živinoreje po vaseh sta nepovratno posegla tudi v tovrstne vaške aktivnosti. V številnih vaseh so zbiralnice zaprli, saj so si večji kmetje uredili svoje, manjši pa so rejo opustili, a kljub temu ponekod skupne zbiralnice še živijo. Branko Kreft, kontrolor mleka iz Mlekarske zadruge Ptuj, pojasnjuje, da je v Prekmurju še 40 skupnih zbiralnic. Večina jih je v prostorih vaških domov, nekatere pa v posebej za to zgrajenih stavbah. Število zbiralnic v prekmurskih vaseh se je v zadnjih 20 letih po njegovih besedah zmanjšalo za skoraj polovico. »Mladi bežijo s kmetij, saj moraš biti pri reji krav molznic prisoten dvakrat dnevno, pri tem mora pomagati vsa družina, mladi pa imajo rajši redne službe, veliko jih je odšlo tudi v Avstrijo,« pravi Kreft, ki meni, da je marsikateri kmet opustil rejo krav molznic tudi zaradi velikega nihanja cen mleka v preteklosti, prav tako so odkupovalci mleka pogosto spreminjali kriterije glede maščob in mikrobioloških zahtev. »Včasih je veljalo, da si lahko za liter mleka dobil liter in pol radenske. Danes pa za ta denar ne moreš dobiti niti pol litra radenske več.« Prekmurski kmetje oddajajo mleko omenjeni ptujski mlekarski zadrugi, Kmetijski zadrugi Lenart, nekateri pa Slogi. Na desnem bregu Mure je še 21 zbiralnic mleka, od tega jih 12 deluje v mreži Splošne kmetijske zadruge Ljutomer - Križevci. Direktor zadruge Slavko Petovar pojasnjuje, da je rejcev v Pomurju iz različnih razlogov vedno manj. »Gre za proces koncentracije, ki se dogaja na vseh področjih, manjši rejci opuščajo rejo, saj pri govedu ekonomika obsega proizvodnje prinaša svoje. Tisti, ki si lahko privoščijo večje investicije, gredo na svoje, preostali pa zaostajajo. To je povezano tudi z generacijskim prehodom, starejši krave molznice še ohranjajo, mladi pa ne več.« O nizki odkupni ceni danes ne moremo več govoriti, ta znaša okoli 35 centov za liter mleka, pravi Petovar, ki dodaja, da so večji rejci individualisti, ki lahko zagotovijo mleko dobre kakovosti, medtem ko je pri skupinskih zbiralnicah še vedno težava, da se v skupini najde kmet, ki nima najboljše pridelave in potem podira celoten sistem kakovosti mleka. Zadruga vse zbrano mleko proda Pomurskim mlekarnam.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Včasih so stali na cesti
Rejci mleko v skupinske zbiralnice pripeljejo dvakrat dnevno, zjutraj in zvečer. Zbiralnico na Petanjcih smo obiskali ob sedmih zjutraj. Trenutno mleko prinašajo trije vaščani, medtem ko četrti zdravi obolele krave. »Pa so Petanjci največja vas v občini. Pred leti nas je bilo še toliko, da so morali stati zunaj na cesti. Mladi v tem več ne vidijo perspektive, čeprav je marsikateri ostal brez službe. Je pa res, da je po mojem mnenju cena mleka nizka, zato bi bilo lepo, če bi dala država rejcem neko subvencijo. Razumem, da tega ne more storiti zadruga, ki ima prav tako stroške z zbiranjem mleka, država pa bi lahko stopila do kmetov, saj je lepo, če pijemo domače slovensko mleko, ne pa mleko iz uvoza,« meni Vera Debelak, ki pravi, da je vodenje zbiralnice velika obveznost, saj je treba biti prisoten dvakrat dnevno, vsak drugi dan očistiti prostore in sproti računati vse prinose. Druženja v nekdanji obliki v zbiralnici ni več, pravi Štefan Bokan: »Tu smo lahko vedno izvedeli kakšne novice.« Debelakova dodaja, da se kljub temu še danes radi pred zbiralnico ustavijo mimoidoči. »Včasih se ob večerih še kar nekaj časa zadržimo pred zbiralnico in pogovarjamo.« Bokan ima šest krav, od tega molze štiri. Sam meni, da so kriteriji glede vsebnosti bakterij in somatskih celic v mleku postali prestrogi. Enako meni Milan Vukan s Petanjec, ki ima trenutno štiri krave, z rejo živine pa se ukvarja že vse življenje: »Zato so kmetje začeli opuščati rejo.« Včasih, se spominja, je vsaj 30 kmetov iz vasi nosilo mleko v zbiralnico. »V Avstriji imajo velike posode za mleko, ki so obešene ob cesti, tam stojijo tudi do pol dneva, pri nas pa mora iti mleko takoj v hladilnik. Zahtevamo samo, da bi bili kriteriji enaki, kot so v Avstriji.« Debelakova dodaja, da na število celic vplivajo številni dejavniki, od vremenskih razmer, primernosti prehrane do tega, ali je krava pod stresom. Bokan in Vukan sta prepričana, da si govedoreja v Pomurju nikoli več ne bo opomogla: »Kar je odšlo, je odšlo.« Bokan ima sina, vendar, kot pravi, ta v današnjih razmerah ni pripravljen prevzeti dejavnosti. »A vi to verjamete,« mi z vprašanjem odgovorijo na poizvedovanje, ali je po njihovem mnenju sistem kontrol v shemi Izbrana kakovost zadosten, da bi bil lahko potrošnik povsem prepričan, da pije slovensko mleko. Vukana zanima tudi, zakaj morajo kmetje zadrugi plačevati po njegovem mnenju visoke stroške odkupa, ki znašajo okoli 55 evrov mesečno. »Hkrati pa ne moremo dobiti informacij iz laboratorija, kjer preverjajo ustreznost mleka, ker pravijo, da je za to odgovorna mlekarska zadruga,« dodaja Bokan. »Ko sem vprašal v zadrugi, so mi rekli: 'Ni vam treba nositi, če ne želite.'« »No, zato pa smo tam, kjer smo,« se huduje Vukan.
O standardih se ne pogajajo
Direktor Mlekarske zadruge Ptuj Janko Petrovič pojasnjuje, da so v tem znesku zajeti stroški postavitve hladilne tehnike in vzdrževanja zbiralnega mesta. Strošek znaša tri odstotke vrednosti zbrane količine mleka. »Načeloma s skupinskimi zbiralnicami nimamo pozitivnega poslovnega učinka, ker so tako razdrobljene in majhne,« pravi. O zahtevah glede količine bakterij in somatskih celic pravi, da o tem ni mogoče razpravljati. »To je evropska regulativa. Mleko je treba prinesti ohlajeno, čas od molže do začetka hlajenja mora biti čim krajši. Zgodi se, da kdo prinese mleko dve uri in pol po molži, kar je predolgo, ker je mleko že pretoplo, mikrobiološko stanje pa v tem primeru ni več dobro.« Kot pove, del zbranega mleka prodajo Pomurskim mlekarnam, sicer imajo razpršeno strukturo prodaje, saj ne želijo biti preveč odvisni od enega kupca.« Sam meni, da je sistem Izbrane kakovosti ustrezno postavljen. »Moramo voditi vso evidenco domačih in tujih dobaviteljev. Mi v slovenske mlekarne vozimo samo slovensko mleko, ki se v mlekarni tudi loči od tujega mleka. Ne more pa mlekarna delovati samo s slovenskim mlekom, saj želijo z nekaterimi izdelki konkurirati tudi na tujih trgih.«
Mladi v službah, starejši ne zmorejo
Naslednji dan zvečer obiščemo še dve zbiralnici na Goričkem. Najprej v spodnjem delu Bodonec, tako imenovanem Varašu, kamor mleko danes vozi šest kmetov, kar je za 80 odstotkov manj kot pred 20 leti. »V Bodoncih so bile včasih tri zbiralnice. Mladi so danes v službah, starejši pa ne morejo več delati. Prav tako so z govedom veliki stroški,« pravi Dezider Domijan, ki ima doma osem krav. Tudi Mateja Poredoš meni, da je vzrok za opuščanje reje večinoma to, da na kmetijah ostajajo starejši ljudje, ki niso več zmožni opravljati dela. »Zahteve glede bakterij so danes res strožje, vendar se da to doseči brez težav,« meni. Pri Poredoševih v Bodoncih imajo štirinajst krav. Podobna slika je v sosednjih Vadarcih, kjer danes mleko v zbiralnico nosi šest kmetov, konec osemdesetih pa jih je nosilo še 45. »Starejši ne morejo delati, cena tudi ni najboljša,« nam že slišano zgodbo ponovi Rudi Maček iz Vadarec, ki ima doma pet krav. Veronika Gjergjek, ki že 35 let pobira mleko v vadarski zbiralnici, pravi, da je tam danes druženja bolj malo. »Vsak dela svoje, prinese mleko in gre naprej.«