V Pavlovi hiši je Kulturno društvo člen 7 za Slovence na avstrijskem Štajerskem skupaj s Krščansko kulturno zvezo (KKZ) iz Celovca konec tedna pripravilo posvet oziroma seminar za pripadnike slovenske manjšine v Avstriji, na Madžarskem, v Italiji in na Hrvaškem o slovenščini v družini oziroma so se udeleženci spraševali o jeziku, razpetem med funkcionalnostjo in identiteto. Kot je povedal Martin Kuchling iz KKZ, je bil seminar v Potrni/Laafeldu že peti po vrsti, potem ko je leta 2010 zanj dal pobudo častni predsednik KKZ Janko Zerzer, da bi pripadnike manjšine "ozaveščali o posredovanju in pomenu materinščine za otroke".
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Martin Kuchling: "Važno je, da z otrokom že doma, v družini začnemo s slovenščino. Vrtec in šola tega namesto vas ne bosta storila, je pa narečje tudi dobra podlaga za zborni jezik, s katerim se otroci največkrat prvič srečajo v šoli." Dodal je, da jezik za pripadnike manjšin ni zgolj občevalno sredstvo, je namreč tudi del identitete, zaradi česar je kdaj njegova funkcionalnost na drugem mestu. Prav pri tem je odločilna uporaba jezika v vsakdanjem življenju, kar pa od posameznika terja določen napor.
O Radgonskem kotu je predavala zgodovinarka in sedaj tolmačka iz avstrijske Radgone Andrea Haberl Zemljič, ki je pred petimi leti izdala odmevno knjigo, študijo razmer, v katerih so se zgodovinsko, politično in jezikovno znašli štajerski Slovenci v tem delu Avstrije, z naslovom Pustiti jezik v vasi. Opozorila je: "Štajerski Slovenci v nasprotju s koroškimi Slovenci nikoli niso imeli svoje gimnazije ali trgovske akademije ne intelektualcev, razen kakšnega duhovnika, kaj šele akademikov, in nobenih možnosti za življenje s slovenščino od zibelke do groba. Slovenščina je v teh krajih postala izjema celo v družinskem krogu." To potrjujejo statistični podatki ljudskih štetij. Leta 1880 so slovenščino v petih vaseh Radgonskega kota kot občevalni jezik še uporabljali vsi prebivalci. Že leta 1910 je ta odstotek padel za polovico, na 50 odstotkov, in ob zadnjem štetju, ko so jezik še ugotavljali, leta 2001, je med okoli tisoč prebivalci slovenščino še uporabljalo le še 6,6 odstotka vprašanih. Najbolj je seveda zarezala nova meja po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije. "Otroci so se v šoli učili nemško, kajti to je bil izraz lojalnosti novi nemški Avstriji, slovenščina je bila pa zavoljo pritiska germanizacije manj vredna, primerna morda zgolj za družinski krog. V radgonski cerkvi Marije Pomočnice so okoliški župani leta 1920 zahtevali ukinitev slovenskih maš. Naj torej ostane le ena slovenska pridiga na mesec za slovenske hlapce, so dodali. Po letu 1945 pa je meja na Štajerskem postala še dodatno stigmatizirana kot obramba pred komunizmom."
Pavlova hiša in društvo ključna pri učenju slovenščine
"Slovenščina je bila sramotilna hiba, tak odnos pa je poleg zgodovinske odražala tudi materialna odrinjenost teh krajev," je nadaljevala Haberl Zemljičeva in zaključila, da je nastanek društva, katerega prva predsednica je bila, in Pavlove hiše omogočil, da ti ljudje priznajo, da premorejo nekaj več kakor zgolj nemščino.O štajerskih Slovencih kot nevidni manjšini je govoril tudi film, lani predvajan na ORF, Čedomire Schlapper, ki je še našla slovenske govornike v Radgonskem kotu. Film spregovori tudi o bombnih napadih na manjšino in njene predstavnike. Ena pisemska bomba je bila namenjena prav Andrei Haberl Zemljič oziroma ustanovitelju društva Wolfgangu Gomboczu. Štajerska dežela je na koncu manjšino priznala leta 2003 in štajerski Slovenci imajo tudi svoje mesto v slovenskem sosvetu pri kanclerjevem uradu.
Sedanja predsednica Društva člen 7 Susanne Weitlanerje predstavila letošnje vpise otrok k fakultativnemu učenju slovenščine po štajerskih šolah. Letošnje šolsko leto je teh vpisov 438, kar je kar precej več kot lani, ko jih je bilo 308, ali predlani, ko jih je bilo 366. Predsednica si ob tem želi, da bi se učenje slovenščine stopenjsko povezalo, od ljudskih šol do fakultet, in da bi predvsem ravnatelji in direktorji šol slovenščino pričeli ponujati tudi kot prvi tuji jezik, kar je sedaj angleščina. "Večina otrok namreč po koncu šolanja ostane v regiji in bi jim slovenščina prej koristila," je svojo misel podkrepila Weitlanerjeva, ki je tudi predstavila aktivnosti društva, ki letos praznuje trideset let ustanovitve, in hiše, ki pa ima letos dvajsetletnico.Tatjana Vučajnk je razgrnila pouk slovenščine kot materinščine v Gradcu, Simon Ošlak Gerasimov pa izzive za večšolski pouk slovenščine, to je za dijake, prav tako v Gradcu. Veliko pozornost sta doživeli tudi predavanji Luigie Negro o Slovencih v Reziji in Valerije Perger o Slovencih v Porabju.
