Občutek pripadnosti cehu in solidarnosti, ki je preveval zbrane na množično obiskani tiskovni konferenci pred sedežem Slovenske tiskovne agencije, žal med slovenskimi novinarji ni običajen. Zato si ga velja zapomniti kot nekaj posebnega in dragocenega, saj razmere v državi kažejo, da ga bomo v prihodnjih mesecih še večkrat potrebovali. Dejstvo, da so novinarji z vseh koncev Slovenije, iz velikih in malih medijskih hiš, prišli v prestolnico podpret svoje kolege, pa je tudi edino pozitivno pri celotni zadevi. Saj bi bil namen, zaradi katerega so se zbrali, v nekem normalnem času videti naravnost bizaren.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Na letošnji svetovni dan svobode medijev je namreč minilo že 123 dni od takrat, ko je STA zaradi vladne ustavitve financiranja prejela zadnje plačilo za izvajanje javne službe. Žalostno. S tem so ogrozili obstanek Slovenske tiskovne agencije, ene najpomembnejših medijskih institucij v državi, in delovna mesta zaposlenih. Zaradi tega je novinarska stanovska organizacija sprožila kampanjo zbiranja donacij, da bi lahko STA še naprej delovala. Protagonisti zgodbe na vladni strani namenoma ignorirajo ta vidik, ki je pravzaprav najpomembnejši. Na prvi pogled se zdi, da so zaradi prestiža osebnega boja pripravljeni uničiti tako pomembno ustanovo, a bi bil glede na zaničevalen odnos do agencije, ki ga je na družbenih omrežjih že večkrat pokazal predsednik vlade, to za nekatere verjetno zgolj dobrodošel stranski učinek tega spora. Ljudem pri tem vztrajno servirajo zgodbo o domnevnih ekscesnih izplačilih, s čimer želijo javno mnenje obrniti proti agenciji. STA deluje v skladu z zakonodajo, ki ureja delovanje gospodarskih družb, za te pa so natančno predpisani načini upravljanja in nadzora. Vse morebitne nepravilnosti je torej možno raziskati v okviru predpisanih postopkov. Zato v tem pogledu ni opravičila za poteze vlade, ki prihaja nad agencijo kot buldožer v smislu – ali bo direktor ravnal tako, kot povemo, ali pa bomo zrušili hišo. Prepričan sem, da takega grobijanskega in nastopaškega pristopa vlade velika večina novinarjev ne podpira.
Seveda je pri javnosti težje, saj je vloga STA že po naravi takšna, da ostaja skrita za novicami, ki jih do občinstva lansirajo drugi mediji. Povprečen državljan se tako težko zaveda že obstoja, kaj šele dela STA. Sam dnevno konzumira neko število novic skozi različne kanale – zjutraj prebere časopis, ob vožnji v službo posluša svojo priljubljeno lokalno radijsko postajo, kasneje na spletu preleti več novičarskih spletnih strani, na katere je navajen, zvečer pogleda še informativno oddajo na kateri od nacionalnih televizij. Pri tem se ne zaveda, da je bil kar velik delež novic, ki jih je tisti dan slišal, videl ali prebral, pripravljen na Slovenski tiskovni agenciji.
Zato bi se morali ob svetovnem dnevu svobode medijev začeti zavedati njihovega resničnega pomena. Kljub nenehnim kritikam vladajočih struktur se je namreč ravno v času epidemije pokazalo, kako pomembni so kadrovsko in finančno močni mediji za celovito obveščenost prebivalstva. V prvi vrsti močna RTV, brez katere si obveščanje ljudi danes težko predstavljamo, še posebej na obrobnih območjih. Prav tako Slovenska tiskovna agencija, ki je nujna za delovanje manjših medijev po državi. Ljudje si marsikdaj ne predstavljajo, da vsebine regijskih radijskih postaj ali spletnih portalov v večini primerov ustvarja peščica novinarjev, ki še v svojem neposrednem okolju ne morejo zaznati vsega dogajanja, morajo pa seveda svojim poslušalcem zagotoviti tudi informacije o dnevnem dogajanju na državni ravni, zato so v tem delu odvisni od agencijskih novic. Pa STA seveda ni pomembna samo kot podpora regijskim medijskim hišam, tudi veliki mediji s pridom polnijo svoje strani z njihovimi vsebinami.
Zato si želim, da bi se tudi politika odločila za ravno nasprotno smer od tiste, v katero je krenila, da bi torej javnima servisoma zagotovila ne samo sredstva za nemoteno delovanje, temveč tudi za razvoj, nove zaposlitve in krepitev dopisniških mrež. To bi bila prava popotnica za svobodo medijev v Sloveniji.