vestnik

(KOLUMNA) Spreminjanje in sestavljanje

Damjana Nemeš, 27. 2. 2024
Damjana Nemeš
Fotografija je simbolična.
Aktualno

Spremembe so tisto, kar nas vodi skozi življenje. Čeprav so včasih neprijetne, je pomembno, da se po vseh sestavimo in vrnemo še močnejši.

V enem od svojih preteklih sestavkov na tej strani sem zapisala, da so edina stalnica v življenju spremembe. Skozi te spremembe se razvijamo, včasih pademo, nato znova rastemo in tako se ta krog ves čas ponavlja. V zadnjem desetletju, če se ozrem na to obdobje, sem tudi sama šla skozi različne spremembe, vezane tako na poklicno kot osebno področje. Če se najprej ozrem na poklicno plat, ne morem mimo Vestnika, pri katerem sem zaposlena, in častitljivega jubileja, ki ga naš časopis letos praznuje. Ozreti se želim predvsem na leta, odkar sama soustvarjam njegove vsebine. Pisalo se je leto 2013, ko sem s še dvema takratnima sošolkama pri pomurskem tedniku v 3. letniku študija opravljala obvezno študijsko prakso, trajala je približno dober mesec. Spominjam se, da smo vse tri sedele v isti pisarni, takrat še v Žuti kuči, in vsaka s svojim prenosnim računalnikom. Na terene, ki smo si jih večinoma izbirale same, nekaj pa so nam jih določili tudi takratni člani uredništva, smo se več ali manj vedno odpravile vse tri. Prvič zares smo videle, kako poteka delo novinarja na terenu, spoznavati smo začele številne obraze, ki so krojili oziroma še krojijo življenje v Pomurju, poleg praktičnih novinarskih veščin smo pridobivale tudi nova splošna znanja. Neposreden uvid v novinarstvo, ki ti ga deloma študij tudi da, je v času prakse le še potrdil tisto, kar smo vse tri ves čas trdile – v tem poklicu želimo delati tudi v prihodnje.

Naslednja obvezna študijska praksa je bila v 4. oziroma zadnjem letniku študija, to sva z eno od že omenjenih sošolk opravljali v Ljubljani, pri časopisu, ki izhaja dnevno in je specifično usmerjen v šport. Zaradi navdušenja nad športom obeh je bila odločitev za takratnega nekajtedenskega delodajalca logična izbira, prav tako nama je dala dobro primerjavo, kako poteka delo novinarja pri lokalnem tedniku in kako pri nacionalnem dnevniku. Kljub temu v prestolnici nisva ostali, ampak sva se po koncu študija vrnili v Pomurje ter nadaljevali delo pri Vestniku, najprej kot študentki, v kasnejših letih sva se tu tudi zaposlili.

Od leta 2013 do danes ni tako dolga doba, bi morda kdo rekel, pa vendar vemo, da se lahko veliko stvari zgodi in spremeni v le nekaj mesecih, kaj šele v dobrem desetletju. Tako je tudi v tem času pri našem časopisu prišlo do kar nekaj sprememb, po vsaki pa se je Vestnik sestavil in postal še močnejši, njegova ekipa pa še bolj povezana. Od takrat, ko sem kot študentka prvič vstopila v redakcijo Vestnika, pa do danes so od ekipe sodelavcev ostali le trije, vsi preostali so v vseh teh letih odšli v zaslužen pokoj, si našli zaposlitev drugje, prišli so številni novi. Zamenjali smo tudi delovno okolje. Žuta kuča ni več Vestnikov dom, to je od lani Blagovnica. Zdi se, da je menjava prostorov zelo dobro vplivala na klimo v ekipi – ne le da so razmere za delo boljše, čeprav tudi prej niso bile slabe, dosti bolj povezani smo s sodelavci, s katerimi smo se tudi v preteklosti dobro razumeli in krmarili skozi vse izzive.

Deset let je dolgo obdobje tudi v osebnem življenju. V tem času sem diplomirala, magistrirala, se redno zaposlila pri Vestniku, potovala, spoznala številne nove in drage ljudi ter si poleg službe naložila še številne druge obveznosti, povezane z mojimi interesi. Pa je prišel november 2020. Takrat se je začelo neko novo poglavje v mojem življenju, ki si ga nikakor nisem želela. Bolje rečeno, takrat so se pokazali prvi znaki, očitno žal zapisani v genih. Nevšečnost, ki je sprva nisem jemala ne vem kako resno, pa sem kljub temu poiskala pomoč zdravnikov, je v naslednjih treh letih postajala večja, vse bolj nadležna, vse bolj je vplivala na moj vsakdan, čeprav se navzven to nikakor ni opazilo. V teh letih sem zaradi tega obiskala različne strokovnjake, veliko prestala – največ vem sama, velik del zgodbe tudi tista peščica, ki ji lahko zaupam. 

Imate kronično bolezen, je bil stavek, ki so mi ga povedali lani novembra v Ljubljani. Po eni strani olajšanje, da mi je nekdo po treh letih le postavil diagnozo, po drugi strani pa jeza, ker je to moralo doleteti ravno mene. Ker sem namreč že nekaj časa sumila, za kaj bi lahko šlo, sem približno vedela, kaj me čaka. Operacija – ta je trajala dlje, kot je bilo predvideno, saj je bilo stanje slabše, kot so sprva ocenili strokovnjaki, pa okrevanje, ki še traja. Bolj kot po posledicah operacije sem se morala vsaj v prvih dneh po njej sestaviti v glavi, saj te na kaj takšnega nihče ne pripravi dovolj. Če se torej vrnem na uvodni stavek, so spremembe res tisto, kar nas vodi skozi življenje. Čeprav so včasih neprijetne, je pomembno, da se po vseh sestavimo in vrnemo še močnejši.

kolumna razmišljanje spremembe
Kaj zdaj berejo drugi