»Mineralna voda z mehurčki, mineralna voda z mehurčki, čokoladice Kinder, penasti bonboni, žitarice Cini Mini, žitarice Lion, pomfri v obliki smeškotov, polnomastno mleko, polnomastno mleko, ribje palčke, zavitek mesa, toast, nutela, nektarine, prašek za vaniljevo kremo Paradies, prašek za karamelno kremo Paradies, prašek za kremo stracciattela Paradies. Sredi 30., ženska, nedvomno mama, rahlo asocialna, ugibam, rečem '32 evrov 49', končno dvignem pogled, in ko zagledam Viktorjev obraz, ne morem zatreti nasmeška.« Tako mlada in čislana nemška pisateljica Caroline Wahl začenja poglavje svoje uspešnice 22 dolžin. S preprostim naštevanjem vsebine nakupovalne košarice skuša junakinja razbrati, kdo stoji na drugi strani špecerijske blagajne.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Drugod sneg, v Pomurju dež in veter
Kakšno vreme lahko pričakujemo v naslednjih dneh?
Če pustimo ob strani vse druge implikacije, ki nam povejo marsikaj, recimo tudi o delovnem ritmu delavcev v trgovskih verigah, saj mlada blagajničarka – simbolno? – med delom sklanja glavo, hiti in niti ne dvigne pogleda, ta literarni antropološki prijem vseeno spregovori še o nečem drugem, nagovori nas z nesramno stvarnostjo: Nakupujem, torej sem. Nakupovanje je sicer eno od vsakdanjih opravil, nuja, hkrati pa je dejavnost, povezana s številnimi drobnimi izbirami, ki nas določa kot ljudi in pove veliko o nas. Določa pa nas tudi kot potrošnike, če hočemo. In ne, zaradi tega se nam ni treba sramovati, ni treba, da se zasmehujemo in ponižujemo, kar od jutra do večera tako rada počnejo vsa občila in še posebej v predprazničnem času nabijajo slabo vest nekoliko bolj tankočutnim. In medtem ista občila ohranjajo svoj obstoj po zaslugi oglasov ali davkov prav tistih ponudnikov, ki jih tako črtijo.
Potrošnja je tudi način komunikacije. Nakup nikoli ni zgolj trenutek, ko denar zamenja lastnika in se blago preda, razumeti ga gre kot celoten preplet aktivnosti, kjer je dejanska točka nakupa blaga zgolj majhen del. Vsaka nabava dobrin prej ali slej preide tisto nevidno mejo, kjer se končuje posel in začenjajo odnosi, grajenje identitete in sporočanje svetu. Tudi v časih, ko se vse več nakupov odvije prek zaslonov, na daljavo ali s pomočjo avtomatskih blagajn in ko ugotavljamo, da v tej odtujenosti procesa nekaj izgubljamo, ni to nič drugega kot odsev naših siceršnjih družbenih navad. Tako kot se je na zaslone preselilo naše družbeno življenje, se je tja preselila tudi ta naša aktivnost.
Če se zdi, da nas k nakupovanju vse (pre)več dobrin ženeta grabežljivost in pohlep, je morda ta gon vseeno nekoliko bolj kompleksen. Antropologi, ki raziskujejo vzgibe za našimi nakupnimi odločitvami, ugotavljajo, da pogosto svoje nakupe, naj so v praksi še tako brezsmiselni, utemeljujemo z nekakšno skrbjo za drugega, željo po zagotavljanju dobrin, ki bi lajšale življenje. Zdi se, kot da skozi ta posvetni akt skušamo plesti nekakšno simbolno oskrbno mrežo. Vzgib babice, ki v pekarni hlebcu polnozrnatega kruha doda še toplo mehko žemljico za vnuka ali kupi bonbone, ki mu jih bo na skrivaj potisnila v rokico, pa mame, ki obsoja razvajanje s sladkarijami, a popusti in otroku kupi predrage superge, ki jih sebi nikoli ne bi privoščila.
Prekmurska pisateljica Bea Baboš Logar tako v eni svojih zgodb tankočutno opiše ta kompleksni proces, ko pripoveduje, kako so ji v povojni Soboti za praznik tete z lastnim odrekanjem kupile predrago modno muho. Seveda so v časih, ko za številne nakupe praviloma ni več potrebno lastno odrekanje, te reči podivjale in se izrodile v puhlo prenasičeno potratnost ali celo v patološka stanja. Za vsakim nakupom tiči še en paradoksen razlog: kupujemo, dokler smo prepričani, da s tem pridobimo več, kot smo za nakup odšteli. V materialnem ali v simbolnem smislu kupujemo, dokler smo prepričani, da skozi ta akt nekaj prihranimo. Prav ta vzgib najbolj na prvo žogo izkoristijo spretni prodajni slogani, ki nas nagovarjajo s fantastičnimi popusti in prihranki, ki nas ženejo k nadaljnjim nakupom in zavrtijo neskončni krog potrošnje, ki v svojih skrajnih posledicah duši naš planet.
Prav je, da premislimo svoje nakupovalne navade, toda iz večnega začaranega kroga nakupovanja in podarjanja sebi in drugim ne moremo izstopiti. Ideja o nekakšni idealni vrnitvi v predtržno družbo je utopija. Že dete v hlevčku so prišli pozdravit trije modri z Vzhoda, ki so mu prinesli darove za njegovo trojno – božjo, kraljevsko in človeško – naravo. In tudi sami s prejemom prvega daru vstopamo v vseživljenjski upniško-dolžniški odnos. Ampak na samem začetku nam ne preostane drugega, kot da sprejemamo. Kupovanje in obdarovanje je način vzpostavljanja vzajemnih odnosov, obredje, v katerem sodelujejo vsi člani družbe. Ljudje smo namreč najprej družbeni, šele potem sami svoji. Tudi letos bomo za prihajajoče praznike nakupovali in podarjali – kakšno tkivo družbe tkemo s svojim nakupovanjem in podarjanjem?