Henry Kissinger je ameriški politik ali bolje povedano ameriški stric iz ozadja. V splošnem pripada republikanskemu delu politične sfere, kar mogoče z našega zornega kota ne pomeni veliko. Zato ker gre v ZDA za nekoliko drugačno politično delitev kot pri nas in se stvari ne morejo preprosto pomensko preslikavati. Kissinger je pred dnevi dopolnil sto let. Sto let mogoče komu na prvi pogled ne pomeni veliko, vendar lahko mlajšim generacijam to predstavimo tako, da bodo bolje razumeli. Kissinger je starejši od interneta, starejši od pametnih telefonov, je celo starejši od televizije. Ko se je rodil, sta obstajala časopis in radio. Radio ni bil v vsakem gospodinjstvu, imeli so ga zgolj premožnejši v vasi. In to v Nemčiji, ne pri nas. Družina se je leta 1938 zaradi bega pred nacisti preselila v ZDA in Henry je tam nadaljeval šolanje, ki ga je pripeljalo v vrh ameriške politike.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po zmagi spet na staro pot poraza: Brinje - Beltinci 2 : 0
Po zmagi na dvoboju s Slovanom v prejšnjem krogu so v beltinskem taboru najavljali, da jim bo to dalo samozavest v naslednjih krogih, vendar pa se v 16. krogu 2. SNL to nikakor ni uresničilo. Svoje so dodale še nesrečne okoliščine, po katerih so "žuti" ostali brez bratov Rantaša.
Pred kratkim je ena od ameriških televizijskih postaj opravila pogovor z njim. Na vprašanje, ali misli, da če danes dvigne telefon in poskuša poklicati Ši Džinpinga ali Vladimirja Putina, bi ta njegov klic sprejela, je odgovoril, da obstaja velika verjetnost, da bi. Skratka, Kissinger je bil zraven pri vseh, ampak resnično vseh velikih dogodkih ameriške zunanje politike, ki so se zvrstili od druge svetovne vojne do danes. Že leta 1944 je sodeloval pri operacijah ameriške vojske v Nemčiji, sledili so Kitajska, Vietnam, Bangladeš, izraelsko-palestinski konflikt, Perzijski zaliv, turška invazija na Ciper, Čile, Argentina, Brazilija, Rodezija, Vzhodni Timor, Kuba, Zahodna Sahara, Zair, vojna na tleh nekdanje Jugoslavije, Irak, Iran, Indija, Ukrajina. Kissinger je bil v ekipi predsednika Richarda Nixona kot svetovalec za nacionalno varnost in zunanji minister, tako da je doživel in preživel tudi znamenito afero Watergate. Watergate, ki ga mnogi bolje poznajo po knjigi in filmu Vsi predsednikovi možje (All the President's Men), je ostal tudi v zgodovini novinarstva zapisan kot eden najsvetlejših primerov, ko sedma sila, kot imenujemo novinarstvo, odkrije nepravilnosti politike ali bolje povedano ko interes javnosti prevlada nad občutkom nedotakljivosti, ki ga dobi politika hitro po izvolitvi. Novinarja Carl Bernstein in Bob Woodward sta s svojimi objavami prispevala k odstopu Nixona, kar je bil precedens v politični in novinarski zgodovini dvajsetega stoletja.
In tudi to je Kissinger preživel, delo je nadaljeval pri Nixonovem nasledniku Geraldu Fordu. Danes je edini še živeči član Nixonovega kabineta in – kot pravi sam – še vedno dela petnajst ur na dan. Preživel je tudi covid in dočakal rusko-ukrajinski konflikt. Prav glede Ukrajine še danes mnogi citirajo Kissingerjev zapis, ki ga je marca 2014 objavil The Washington Post, nekaj dni pred referendumom na Krimu. »Ukrajina bi morala imeti pravico do svobodne izbire gospodarskih in političnih povezav, vključno z Evropo,« je zapisal. »Ukrajina se ne bi smela pridružiti Natu,« je ponovil stališče, ki ga je zavzel pred sedmimi leti. »Ukrajina bi morala svobodno oblikovati kakršno koli vlado, ki je združljiva z izraženo voljo njenih ljudi. Modri ukrajinski voditelji bi se nato odločili za politiko sprave med različnimi deli svoje države.« Za Ukrajino si je predstavljal mednarodni položaj, kot ga ima Finska. »Ukrajina bi morala ohraniti suverenost nad Krimom.«
Skratka, Kissinger je bil in je še zraven pri vseh večjih odločitvah svetovne politike, bil je zraven tudi pri tistih, ki niso na očeh javnosti, bil je eden največjih promotorjev evropskega nogometa v ZDA in tudi predsednik neke vrste ameriške nogometne zveze. Je zagovornik tako imenovane realpolitike. Ko gledamo takšno osebnost in njeno kariero, se lahko vprašamo, kako naša državna ali lokalna »realpolitika« sovpada s svetovnimi dogajanji, tistimi, ki jih vidimo, in tistimi, ki jih ne, a se vseeno dogajajo. Če kaj, je Kissinger kontinuiteta, neke vrste dolgoročna stabilnost, pa naj se z njim strinjamo ali ne, naj ga imamo radi ali ne. Neke stvari in odnosi se gradijo dolgoročno in so nad aktualnimi trendovskimi pojavljanji in odločitvami. Zanimivo je, da tudi v državi, ki ima ogromno birokracije in kjer je pet minut pozornosti za nekatere posameznike neprecenljiva izkušnja, obstajajo ljudje, ki lahko zagotovijo dolgoročno stabilnost ne glede na vse.
Zanimivo, bi rekli, še posebej ko pri nas gledamo, da se znajo ali želijo stvari iz mandata v mandat obrniti na glavo. Mogoče pri teh stvareh nismo dovolj modri ali nimamo dovolj izkušenj in si sami naredimo največ škode. Mogoče. Mogoče tema za premislek. Sicer pa je pri vsem skupaj nekaterim najbolj presenetljiva novica, da je Kissinger še živ.