Če hočemo priznati ali ne, nam je z evolucijo uspelo razviti kar nekaj dobrin, ki so dodobra zaznamovale naše življenje. In ga seveda tudi izrazito izboljšale. Ena od njih so antibiotiki. Verjetno se Škotu Flemingu niti sanjalo ni, ko je leta 1928 povsem po naključju odkril penicilin, da bo rešil na milijone ljudi. Medtem nam je pamet resda dala možnost, da ga proizvajamo tudi polsintetično, toda dejstvo je, da je to odkritje zelo spremenilo svet. Je sploh kakšno pomembnejše odkritje na tem planetu? Koliko ljudi bi že pobrala različna vnetja? In koliko ljudi bi umrlo v vojnah in konfliktih brez tega zdravila? Prav zato so tokrat moja razmišljanja usmerjena na naš odnos do te super dobrine, s katero se srečujem skoraj vsak dan in do katere, pošteno rečeno, človeštvo nima dobrega odnosa, sam pa imam do antibiotikov veliko spoštovanje, ki ga želim prenesti tudi na stranke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Verjetno malo ljudi ve, da je 18. november evropski dan antibiotikov in začetek svetovnega tedna ozaveščanja o antibiotikih. Takrat nas po navadi institucije, zlasti Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, opozarjajo na pravilno uporabo teh zdravil. Že vrsto let lahko ob tem opazujemo, kako vsako leto umre več ljudi zaradi okužb z bakterijami, ki so odporne proti antibiotikom. V Evropi se to število giblje okrog 50.000, v svetu pa smo že blizu milijona. V Evropski uniji toliko življenj poberejo skupaj gripa, tuberkuloza in virus HIV. Zastrašujoče. Le kdo ne pozna izraza MRSA, s katero se srečujemo, ko teče beseda o bolnišničnih okužbah. Gre za bakterijo Staphylococcus aureus, ki je odporna proti antibiotiku meticilinu, pogosto pa tudi proti številnim drugim. Ni pa MRSA problem le v humani medicini. V veterinarski medicini jo poznamo že od leta 2005, ko so jo na Nizozemskem opisali pri ljudeh, povezanih z rejnimi živalmi, pa tudi pri konjih in hišnih ljubljenčkih. Toda ob tem povejmo, da je stereotip o »grdih« bakterijah napačen. Brez njih bi nam bilo težko in le malo jih je patogenih. V ali na sebi jih ima odrasel človek dober kilogram in z njimi živimo zelo složno. Brez njih bi imeli celo težave s strjevanjem krvi, saj nam ustvarjajo vitamin K.
Pa se vrnimo k uporabi antibiotikov, predvsem v veterini. Dejstvo je, da so ta zdravila pri reji živali nepogrešljiva. Toda v Sloveniji (in enako v EU) se antibiotiki ne smejo uporabljati za večjo in boljšo proizvodnjo mesa, ampak le za terapevtske namene. In to že od leta 2006. Povsem drugače je v 20 odstotkih držav na svetu, med katerimi so tudi ZDA. Pri njih lahko rejec celo zahteva želeno vrsto antibiotika. In tudi zaradi takih dejstev se letno na svetu porabi v živinoreji okrog 130.000 ton antibiotikov, ki pa se na koncu procesa prek mleka, urina, blata in drugih izločkov znajdejo v naravi. A bodimo realni. Pri prenaseljenosti planeta, naših prehranjevalnih navadah in v govejih čredah, ki štejejo tudi do 150.000 glav, je ta uporaba skoraj obvezna, pa če nam je prav ali ne. In prav zato smo lahko Slovenci ponosni, da so naše bistveno manjše črede v veliki prednosti. Pri nas je uporaba antibiotika med najnižjimi v Evropi. Če to prenesemo na številke, vidimo, da povprečno porabimo na populacijsko korigirano enoto le 33,3 mg antimikrobnih snovi, medtem ko je povprečje v EU 89,00 mg.
Skrbi pa nas lahko, da je v nekaterih evropskih državah poraba antibiotika precej nad evropskim povprečjem in da prav iz teh držav uvozimo največ mesa. To so Poljska, Madžarska in Italija. O tem, da mi svoje dobro meso večinsko izvažamo, pa že itak ptiči čivkajo. Pa ne tisti iz Perutnine Ptuj in Pivke, ki sta za svojo proizvodnjo prvi pri nas dobili certifikat »meso, pridelano brez uporabe antibiotikov«. Je pa res, da se uporaba antibiotikov v Sloveniji zmanjšuje, a bi se lahko še bolj. In zakaj prihaja do odpornosti bakterij zoper antibiotike? Dejstvo je, da čim večja je uporaba, več je odpornosti, zlasti takrat, ko se ne držimo pravila, da jemljemo prave antibiotike, ko je za to pravi vzrok, v pravih odmerkih, ob pravem času in zadosti dolgo. Temu dodajmo, da ob stiku z antibiotiki lahko pride pri bakterijah tudi do mutacij, ki omogočajo, da razvijejo odpornost. In zakaj takšen hrup okrog odpornosti bakterij? V normalnih okoliščinah bi antibiotiki morali uničiti bakterije, pri odpornosti pa kljub izpostavljenosti ne pokončajo mikroorganizmov, zato ti rastejo naprej, se množijo širijo in povzročajo okužbe tudi pri drugih ljudeh. Seveda so tudi »potomci« odporni proti antibiotikom.
Morda se kdo sprašuje, čemu tako strokovni prispevek. Ta problem se dotika slehernega izmed nas in lahko vsakemu kroji usodo. Srečanje z antibiotiki je namreč naša realnost. In v tej realnosti se počne ogromno neumnosti, ki pripomorejo k odpornosti bakterij proti antibiotikom. Še vedno se po izdaji zdravila ne uporabi celotna količina, ampak se kakšna tuba prihrani za »hude čase«, ko se da zdravilo za »vsak primer«. Ni hujše napake od tovrstnega početja. Antibiotike dajemo tudi pri okužbah z virusi, čeprav proti virusom niso učinkoviti. Še huje je, ko si ljudje antibiotike posojajo. In prav zaradi takih »cvetk« si pri vsaki izdaji antibiotika tudi vzamem čas, da strankam povem, kako pomembno zdravilo držijo v rokah in kako ga morajo porabiti. Pa prosim: nikar me ne sprašujte, ali vam dam eno stekleničko za zalogo.