Lesena barka častitljive starosti je počasi plula po mirni gladini Jadranskega morja. Na odprti palubi s streho, podobno baldahinu, ki je varovala pred žgočim soncem, je vozila skupino turistov v znameniti zaliv. Prijetno sonce in rahel veter sta božala zagorelo kožo razgaljenih delov telesa in kuštrala lase, očem se je odstirala podoba za razglednico. Oči potnikov, te svetilke telesa, so se iskrile podobno kot planjava iskric morja v sončni svetlobi. Ko so se napasle lepote narave, se je vzdramila želja po neskončnosti trenutka, ki mu večnost more dati človek le v spominu in s fotografijo. Popoln kič, vam pravim, a povsem resničen in tako prijeten.
Pari so se menjavali na premcu čolna, ki je rezal v modrino, fotografirali drug drugega, stegovali roko predse za selfije. Ženska srednjih let poda aparat, stopi do spremljevalca in prosi, da zanjo naredim nekaj posnetkov. Iz Avstrije prihajata, kraja blizu Baškega jezera, sta se predstavila. Aha, tam ravno ta konec tedna gostite srečanje motoristov, najbolj ikonično in raj za ljubitelje znamke Harley Davidson, se razgovorimo. Gert, kakor se predstavi, je motorist. »Imam motor, dve vespi in eno ženo,« pove v narejeni resnosti in si prisluži nežno frco v uho. Od žene Brigitte, kakopak, ki je sedela ob njem in je v tej vlogi z njim že več kot trideset let, sta razkrila pozneje. Govorila sta sproščeno, v bistvu drug o drugem. Ona, da je mož motorist in navdušen lovec, on, da žena zelo dobro smuča in pozna več slovenskih besed, tudi nekaj takih sočnih besednih zvez. Je pa tudi njegova chefin. Doma? Doma in pri poslu, ki ga opravlja kot električar, je bil zgovoren sopotnik in si znova prislužil ženino pozornost z rahlo »poravnavo« čepice od zatilja proti čelu, ki je krotila »šik« rokersko frizuro.
Brez besed sta govorila o zadovoljstvu s tem, da sta skupaj že več kot tri desetletja, kar da je v njihovem okolju že prava redkost, in srečna, da sta v zvezi dočakala otroke svojih otrok. Ob postanku barke ob gostilnici sta sedla za mizo pod senčnikom iz trstike, si od okenca bifeja prinesla dva vrčka s pivom in še nekaj osvežilnega s slamico v kozarcu za zraven. Drug drugemu sta namenila nasmeh in trknila s kozarcema na zdravje. In na skupaj prebiti čas samo zanju, pa čeprav ob morju tokrat samo štiri dni.
Barka, ki je prevažala to in še druge ljubezni, ene ustvarjene za priložnost počitnic, druge za začetek skupne poti, tretje za prihodnost ali njen konec, je vozila tudi par, katerega ljubezen je zanju nadkrilila vse druge. Dozorela je v preizkušnjah, nabranih v več kot štirih desetletjih, in se ni izgubila niti v trenutkih, kadar šepa telo ali duša. Vedno znova je željna bližine telesa, njegovega znanega vonja, toplega diha in mehke dlani. Neštetokrat pomlajena zaradi ponavljajoče se zaljubljenosti vedno v istega človeka, od napoja skupnih trenutkov in pomirjenega zrenja v prihodnost. Potovanja so tista, ki prižgejo iskre, zaradi katerih si upaš znova na pot v neznano v življenju, odrineš nešteto bojazni kljub zavedanju neizogibnosti za vsakega od nas. Kako pomenljivo, tudi barka, ki vozi vse te ljubezni, pluje z imenom Quo vadis – Kam greš. Vedno znova v pristan.
Po neštetih potovanjih, v katerih recept dolgotrajne zveze raje mir kot prav zveni tako zabavno plehko, enkrat pride čas za pot v končno destinacijo. Zaradi nje je eden od rejcev ponijev na Škotskem izrekel nekaj, kar po svojem opominu še po toliko časa od slišanega jasno odzvanja. Da se nikoli ne smeš zaljubiti v svojega konja in ženo, kajti nista večna. Morda pa so ponavljajoče se zaljubljenosti potrebne prav zato, zaradi spominov, ki ostanejo in po katerih je mogoče preživeti bolečino v trenutku izgube in osamljenost.