Po Londonu v letu 2023 smo izbrali Pariz v času olimpijskih iger. Priznam, da je k izbiri pripomogla tudi TV Slovenija, ki že na prejšnjih igrah ni posvečala kaj dosti pozornosti meni ljubemu športu hokeju na travi, letos pa mu ni namenila niti sekunde, kljub temu da je to na igrah eden bolj gledanih športov in da gre ob vaterpolu za kolektivni šport, ki se je prvič na igrah igral že leta 1908. Na »nacionalki« so v obilici časa, ki jim je očitno ostajal, raje vrteli gurujko slovenskega zdravstva, gospo Herto.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Tako smo se že marca morali začeti pripravljati na potovanje. Kupili smo vstopnice za tekme in turistične oglede, rezervirali nastanitev v hotelu in v celoti naredili načrt za dopust, ki se je začel 2. avgusta. Cilj za prvi dan je bila Ivrea, mesto v severni Italiji, znano po čudovitem gradu, katedrali, po tako imenovani pomarančni bitki, na kateri se vsako leto obmetavajo s temi sadeži, oblečeni v starodavne obleke, in seveda po tekmah svetovnega pokala v kajaku in kanuju. Boljšega kraja si ne bi mogli želeti za postanek. Za drugi dan pa je bil naš cilj pred nočjo zagledati tablo z napisom Pariz. Toda če greš skozi Courmayer na italijanski strani in Chamonix na francoski strani in imaš Mont Blanc tik nad glavo, so postanki vedno daljši od načrtovanega. Tako smo na cilj prispeli v poznih nočnih urah. Priznati moram, da smo se pred odhodom v Pariz pogosto pogovarjali, koliko je nevarno naše potovanje, saj Franciji težave s terorizmom niso tuje. Toda že prvi izhod v mesto je razblinil ves strah, saj so bili na skoraj vsakem vogalu vojaki ali policisti. Popolne varnosti pa ti itak nihče ne more zagotoviti.
Moje razmišljanje tokrat ni namenjeno turističnim ogledom, ampak olimpijadi. Vsak, ki spremlja šport, se bo strinjal, da so olimpijske igre največji globalni dogodek. Organizirajo jih bogata mesta in ne države, pa čeprav vlade države praviloma primaknejo mestu precej cvenka. Pariške igre so stale 9,5 milijarde evrov. Ob nepravem organizacijskem odboru se zato lahko kaj hitro zgodi, da mesto organizator zaide v resne finančne težave. Se še spomnite finančnega poloma v Atenah? Stečaja mesta Montreal, ki je organiziral olimpijske igre leta 1976? Za Pariz sem prepričan, da se mu kaj takega ne more zgoditi. Mesto praktično ni potrebovalo nobenih novogradenj, bilo je zelo trajnostno, povrhu pa ima obilo trgov in ploščadi, kjer so lahko postavili mobilna tekmovališča. Pariz si celo lahko privošči, da ima konjeniška tekmovanja na območju Versajske palače. Nepredstavljivo za druge organizatorje. Pač, za organizacijo takega dogodka so potrebna velika, bogata in urejena mesta.
Žal mi je le, da se jim je zalomilo pri čistosti Sene, kar je bil tudi za nas nepoznavalce malo preambiciozen načrt. Na igrah pa je bilo še nekaj stvari, ki se jih ni dalo spregledati. Odlično je bila urejena logistika, tudi za gledalce. In kar je še posebej važno – za invalide. Že res, da so se dva tedna po olimpijskih igrah začele paraolimpijske, toda tudi pri drugih nekdanjih organizatorjih je bilo tako in večina ni imela urejenih prevozov tako dobro. Prava popestritev so bili prostovoljci, ki so ti bili v pomoč vedno in povsod. Oblečeni v simpatične turkizne barve so kar sevali pozitivno energijo. In kar je še posebej pomembno, vsi gledalci smo bili prijatelji. Ni je bilo vožnje s podzemno, da si ne bi s sosedom, ki je sedel ob tebi, izmenjal nekaj besed. Na stadionu smo navijali za eno ekipo, tvoj sosed pa za drugo. Ne glede na končni rezultat sta si na koncu segla v roko, si čestitala, malo pokomentirala in si zaželela lep dan. Torej smo ljudje lahko prijatelji, če le hočemo.
Zelo lepo je bilo videti tekmovalca Severne in Južne Koreje, kako sta skupaj na stopničkah za zmagovalce delala selfi. V takih trenutkih ti postane jasno, zakaj so v času antičnih olimpijskih iger ustavljali vojne. Boli spoznanje, da danes tega nismo sposobni narediti. A brez skrbi: tudi danes ne gre brez politike. Že izbori organizatorja olimpijskih iger so praviloma zamegljeni in na robu korupcije. In ali je normalno, da je tokrat na igrah sodeloval Izrael, ni pa bilo Rusije in predvsem Belorusije, ki sploh ni vključena v vojno? Da na igrah že dolgo več ne velja rek, da je važno sodelovati in ne zmagati, kaže dejstvo, da je udeležba na tekmovanju možna zgolj za najboljše. Norme za udeležence so visoke in v kolektivnih športih prihajajo na turnirje praviloma reprezentance, uvrščene med prvih 12 na svetovnih lestvicah. Časi, ko so na igre prihajali plavalci iz Južne Amerike in se v bazenih skoraj utopili, doma pa niti niso vedeli, da so na igrah, so zgodovina. Zmagovalce na igrah častijo kot bogove in nagrade so v nekaterih državah nesramno visoke.
Na igrah v Parizu je sodelovalo 196 držav. Prav vsak športnik je prišel z željo po dobrem rezultatu. Temu so po svojih najboljših močeh poskušali pomagati gledalci, ki so name naredili čudovit vtis. Mnogi, oblečeni v svoja narodna oblačila, so naredili kuliso, kot da je bil Pariz 2024 tudi največji folklorni festival na svetu. Upam tudi, da jih je čim več poskušalo dobrote francoske kuhinje. Vsaj francoske rogljičke, polnjene s pistacijo. Ob njih se od užitka še angelčki zjokajo. Medtem so igre šle mimo in so zgolj še statistika. Vmes se sprašujem, kaj bi na vse porekel Pierre de Coubertin, če bi se danes zbudil iz večnosti. Bi bil ponosen na zapuščino? Morda pa bi zgolj skomignil z rameni in dejal: »Grem nazaj.«