Že dlje pa sem fasciniran in začuden obenem nad tem, kolikokrat se pojavljajo napake v teletekstu nacionalne televizije. Pri tem ne mislim samo na pravopisne napake, ki jih je res največ, ampak na še več drugih napak: napačne sklanjatve, narobe napisana imena, en stavek se včasih ponovi, včasih kakšnega kar zmanjka, včasih pa se celotno sporočilo sploh ne konča, ampak je stavek napisan samo do polovice. Priznati je treba, da je teh napak v zadnjem času manj kot v prejšnjih letih, pa tudi opazil sem, da jih sedaj nekdo že večkrat popravi v naslednjem dnevu. Nekatere pa ostanejo vidne dlje časa.
Na te napake ne gledam kritično, ampak bolj z radovednim in zabavnim začudenjem, saj so bile nekatere prav duhovite in so mi popestrile spremljanje televizijskega programa. Tako je enkrat pisalo, da se bosta v nemški bundesligi pomerila Bayern in – Bayern! Mišljen je bil seveda Bayer (brez n) iz Leverkusna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Preleti žerjavov) Prvi so jih opazili na Cvenu
Jesenska selitev bo trajala do konca decembra, tako da še imamo možnost, da jih zagledamo.
Kdo so tisti, ki pišejo besedila za teletekst? Njihovih imen sploh ne poznamo.
Pravopisne napake so vsakodnevne: »žalosstno«, »žoga se je odbila od obeh vratnica«, »v avstralskem mestu Adelaida«, potem so pogoste zamenjave besednega reda: »v gostilni jih Trojane delajo vsak dan«, napačna raba števila: »člani skupine Nirvana je nastopili v dvorani Tivoli« itd., nekatere napake pa so prav zavajajoče. Tako je npr. ob začetku spora v Venezueli o tem, kdo je pravi predsednik države, kar ves teden pisalo Juain Guaids, tako da sem si tudi sam mislil, da ima človek pač takšen neizgovorljiv priimek. Šele ko sem pri drugih kanalih in medijih prebral in slišal, da je v resnici Juan Guaido, sem uvidel svoje zmotno mnenje.
Zato sem se začel spraševati, kako to, da na tako veliki televiziji, za katero so v preteklosti dostikrat govorili, da je »mastodont« s prevelikim številom sodelavcev, ni ob takšnih primerih nikogar, ki bi avtorja besedila opomnil na napako, ki je vidna že več dni in je nihče ne popravi. In kdo so sploh tisti, ki pišejo besedila za teletekst, saj njihovih imen ne poznamo.
Se je pa poleg pogostejšega popravljanja napak vsaj še ena stvar pri teletekstu obrnila na bolje. To je hitrost informacij, ki se mi zdi sedaj na zavidljivi ravni. Kajti spomnim se še dobrih pet let nazaj, ko so novico o tem, da je umrl Nelson Mandela, na omenjenem teletekstu objavili najverjetneje zadnji. Že v zgodnjem večeru so jo na svojih teletekstih sporočile vse sosednje in tudi druge televizije, le pri slovenski se je pojavila nekje tik pred polnočjo. Ali pa še to ne.
Po drugi strani pa je zame program nacionalne televizije v primerjavi z drugimi slovenskimi kanali še vedno daleč najboljši. V primerjavi s POP TV, ki s svojimi brezkončnimi turškimi in latinskoameriškimi telenovelami, resničnostnimi šovi za poneumljanje in že milijonkrat prežvečenimi in predvajanimi romantičnimi komedijami zame predstavlja dno televizijskega programa, slovenska nacionalna televizija že dlje ponuja odlične dokumentarne filme in potopisne oddaje, zanimive filme iz različnih držav sveta, in to s sijajnimi prevodi (še vedno se čudim, kje najdejo tako dobre prevajalce za izdelke iz Gruzije, Izraela, Malija ipd.), kakovostne informativne vsebine in raznovrstne nadaljevanke. Skratka program, ki je res namenjen splošnemu izobraževanju in spoznavanju nečesa novega. Za primer si samo oglejte prisrčno duhovit nedeljski dokumentarni film Biti George Clooney, ki govori o štirinajstih sinhronizatorjih ameriških igralcev v različnih delih sveta. Čeprav posojajo glasove superzvezdnikom, v ZDA in marsikje drugod po svetu nihče ne pozna njihovih imen, saj v državah, kjer so doma, niso omenjeni niti v odjavnih špicah filmov. A ni to vsaj malce podobno avtorjem besedil na teletekstu?
