Telo in um sta v nenehnem dialogu. Kako samoumevno in morda prav zato v svojih sporočilih večkrat preslišano. A bolj kot prezrtost nevidnih sporočil me tokrat navdihuje nekaj drugega, spoznanje, da se na te nevidne niti med telesom in umom pripenjata tudi vpliv in moč, ki jo na um prenaša telesa dotikajoča se uniforma.
Uniforma ima vedno dva obraza, tistega zunanjega, vidnega, ki sporoča, da je ta, ki jo nosi, del nekega kolektiva, enakosti in enosti, ter drugega, obrnjenega navznoter, ki človeka drži v vdanosti temu, kar uniforma kot najbolj razpoznavna ikona izraža. Tudi v zvestobi, ponosu na eni strani ter pokorščini, odrekanju individualizmu in raznolikosti na drugi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) To je film, ki je nastal ob stoletnici Mure
Pri soboškem prvoligašu so ob praznovanju 100. obletnice obstoja kluba pripravili krajši dokumentarni film.
Uvodne besede napeljujejo k temu, da si bralec najprej naslika like v vojaških, policijskih in gasilskih uniformah, ki so tudi najbolj prepoznavne v naši družbi. Morda pomisli še na društvene, cehovske in še kakšne, ki imajo vse poseben čar in ugled in so zato privlačne ter v pozitivnem duhu vizualnega poistovetenja v ponos tistemu, ki jo nosi.
A sama premišljujem v zadnjem času o drugačni vrsti oblačil. Takšni, ki človeku dajejo nalepko uniformiranosti, ki z delovanjem navzven in navznoter spreminjajo njegovo obličje, mu jemljejo del njegovega dostojanstva. Ne bom zahajala v preteklost, k oblačilom, ki so spomin in pričevalci človeške okrutnosti v svojem času, tudi k zdajšnjim za sankcionirane prestopnike družbenih norm ne. Kaj torej imam v mislih?
Morda spremljate modo in enega najnovejših trendov, ko unikatnost ni več na prvem mestu. Bogati se menda že oblačijo tako, da navzven ne izstopajo in ne kažejo, koliko imajo dejansko pod palcem, čeprav so v resnici za to, kar imajo na sebi, plačali več kot marsikdo zasluži v enem letu. Poznavalci to prikrivanje prepoznajo.
Opazujem tudi modne trende navadnih smrtnikov. Tiste, ki posegajo po modnih oblačilih, na katerih je ime blagovne znamke vidni detajl. Obleka kot komunikacijsko sredstvo in človek kot medij premikajočega se brezplačnega oglasa. Ko podoba detajla, blagovne znamke potisne v ozadje zapomnljivo podobo človeka.
In še tiste naj omenim, ko mati in hči ali oče in sin ne kažeta nobenih razlik v stilu oblačenja. Tako se brišejo generacijske razlike, ki bi zaradi razlik, ne toliko v letih kot zaradi zdravih razlik v pogledih, morale obstajati.
A to ni tisto najhujše, kar oblačilo »naredi« človeku. Veliko bolj so v srce segajoča bolnišnična oblačila. Spalne srajce na preklop v sprednjem delu za ženske in pižame z nekaj gumbi na srajčnem delu in razporkom na hlačah za moške. Robustna bombažna neštetokrat oprana oblačila pogosto z zbledelimi detajli potiska, ki jih medicinske sestre zjutraj jemljejo s kupa na vozičku in vanje oblačijo bolnike in bolnice. Uniforme, v katere so odeti vsi v bolniški sobi, vsi na oddelku, skoraj vsi v bolnišnici, večkrat prevelike za izžeto golo telo pod njimi. Pižame, ki te dokončno razčlovečijo, mi je pred dnevi dejala znanka s svežim spominom nanje. Zaradi hude bolezni in dolgotrajnega bolnišničnega zdravljenja jih je nosila več tednov.
Mislim na telo, ki mu je um zavestno ali podzavestno zameril njegovo šibkost, ker je podleglo bolezni, in katerega ozdravitev je odvisna tudi od tega, ali mu bo zmogel odpustiti, ga znova vzljubiti in podpirati, kljub trpljenju in spremenjenosti od bolezni.
Postava, odeta v brezoblično, sterilno, hladno platneno ogrinjalo, je izgubila vso vrednost. Utesnjujoča za ustvarjanje pozitivnih sporočil med telesom in umom bolnika.
Preprečevanje širjenja klic bolezni tudi pri bolnišničnih oblačilih, pa njihova praktičnost in funkcionalnost pri postopkih zdravljenja so vendar pomembnejši od »mode«, slišim oporekanje temu, o čemer pišem. Našel se bo kdo, ki bo pripel še opazko o strošku nakupa oblačil in njihovega vzdrževanja ali se obregnil ob razvajence, ki da si, če jim kaj ni všeč, naročijo prinesti od doma svilene pižame.
Ničesar nimam v mislih, s čimer bi to spodnašala, in tudi volje do tega ne. Želim pa si in srčno upam, da bodo strokovnjaki tkanin in kulture oblačenja pomislili tudi na uniforme za bolnike. Predvsem pa, da bi pomen teh za človeka, ranjenega zaradi bolezni in z nekaj osebnimi stvarmi v omarici ob bolniški postelji, prepoznali tudi tisti, ki o njih odločajo.