Človekov občutek za čas, za nezadržno minevanje in nepovratno odtekanje je globlji od zgolj abstraktne menjave letnic na koledarjih, saj ga pogosto lahko povsem fizično občutimo in predvsem vidimo. Sprva kot rast, razvoj, zrelost in potem kot počasno upadanje moči ter naposled staranje in zamiranje. Pa vendar je čas tudi nenehno obnavljanje, prerojevanje in ciklično obnavljanje, kar mi je intuitivno bliže od sodobne obsedenosti z urami, sekundami, ki jih je treba čim bolje načrtovati, izkoristiti in unovčiti, saj je, kot pravi rek, čas denar. Merjenje časa, njegova tako rekoč mehanska razdelitev na ure, minute, je srednjeveško odkritje, tesno povezano z iznajdbo zapletenih mehanskih naprav, s katerimi so lahko merili čas. Sprva so jih uporabljali v samostanih za natančno določitev dnevnih opravil, od počitka, dela in predvsem molitve.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Prekmurske identitete se ne sme izgubiti
V nogometu se sicer lahko stvari hitro postavijo na glavo, ampak trenutni položaj med nebesi in peklom, ki si ga v Murski Soboti seveda nikakor niso želeli, vendarle ponuja tudi priložnost za postavitev novih temeljev z mislijo na naslednjo sezono.
Uporabnost urnih naprav so kmalu prepoznali tudi v manufakturnih delavnicah za določitev delovnih norm in s tem vrednosti izdelkov. V novem veku, z neslutenim razmahom industrijske revolucije, ki se je odvila v tesni navezavi z novimi tehnologijami za merjenje časa, ni bilo nič več prepuščeno prostemu teku, navdihu, brezčasju. Ljudje so vedno bolj postajali ujetniki ali sužnji mehanskega časa, iz neopredeljivega občutka, intuitivnega dojemanja časa, ki je bil globoko povezan z naravnimi cikli, od sončnega vzhoda do zahoda, luninimi menami, menjavo letnih časov, opazovanjem očem vidnih astronomskih pojavov, predvsem gibanja zvezd in planetov, se je nenadoma v telo dobesedno vrasel nov organ, nevidni čas.
Sprva je bil umerjen na bitje cerkvenih zvonov in ur, potem stenskih ur ter nazadnje žepnih in ročnih ur, ki so popolnoma spremenile naravo dela, bivanja in čutenja vsakdanjosti. Po eni strani se je človek z novo orientacijo in individualno organizacijo časa, ki je sicer tesno povezana s kapitalistično produkcijo, na videz osvobodil naravnega in tudi religioznega občutja časa, v katerem je bil čas globoko povezan z naravnimi cikli in po drugi strani ostro razdeljen na zemeljskega in svetega, na končnost in večnost.
Pomislimo, kaj se je tako rekoč pred kratkim zgodilo z našim dojemanjem časa, z občutkom za profano in sveto, za delitev na delo in počitek, za delitev na zasebni in družbeni oziroma družabni čas, pri čemer seveda mislim na vznik in razvoj digitalne tehnologije in s tem popolne digitalizacije življenjskega sveta, kjer smo ves čas in povsod prisotni in razpoložljivi, če ne fizično, pa vsaj navidezno. Resničnost je postala virtualna, navidezna, čas je relativen, merijo ga vedno bolj natančne ure, atomske in že tudi kvantne, ki so skrajno precizne in hkrati merijo vedno manjše enote časa, nekaj, kar je človeku povsem nepredstavljivo, milijardinke in manj, ki uhajajo našim zmožnostim predstave, tudi povsem intuitivne.
Zdi se, da je čas mogoče deliti, cepiti na vedno manjše enote, morebiti pa tudi podaljševati časovni trak skoraj v neskončnost, samo vedno bolj natančne ure potrebujemo. Je neskončnost na obeh koncih? Nekje se mi je zapisalo, da časa pravzaprav ni, obstaja samo neskončen, nedeljiv notranji prostor, ki nam ga je dano videti samo za hip, morebiti manj kot sekundo, pa vendar nas svetloba ubežnega trenutka obsije za vedno. O tem lahko priča samo poezija.
In kaj je na drugi strani časa? Le nekaj dni pred iztekom leta so astrofiziki vzneseno sporočili, da so s pomočjo vesoljskega teleskopa James Webb, ki je oddaljen 1,5 milijona kilometrov od zemlje, odkrili doslej najmlajšo galaksijo, ki je nastala zgolj 600 milijonov let po prapoku oz. po začetku časa. Vesolje je staro 13,8 milijarde let. Ko zremo globoko v vesolje, zremo v preteklost. Svetloba, ki je v nas, je morebiti iskra iz nedoumljive globine, iz prostora, ko še ni bilo preteklosti niti prihodnosti.
Voščim tihe, zbrane in mirne praznike. Srečno novo leto.