Ti dnevi so še posebej primerni za spomine na prednike, pa tudi dnevi, ko morda komu še prikljuva do zavesti vprašanje, kdo in kaj je, od kod je prišel.
Moja stara mama Rozika in njena sestra Juliška sta si tik pred izbruhom druge svetovne vojne služili kruh na nekem nemškem posestvu, v prostem času sta šli na izlet v Eisleben, da bi videli rojstni kraj Martina Luthra. Luther je bil »kriv«, da sta v križevski cerkvi ob nedeljah poslušali pridigo v prekmurskem knjižnem jeziku in tudi molili sta v tem jeziku. Pozneje, že po vojni, je stara mama ob nedeljskih popoldnevih še vedno prebirala neko knjigo s čudovito okrašenimi platnicami v prekmurščini, potem pa še knjigo z zgodbami iz Stare zaveze, prav tako v prekmurščini, njena sestra pa je ob tem času na drugem koncu Križevec brala iz drobne knjižice, prav tako napisane v prekmurščini, ki je ni bilo niti za polovico ženske dlani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
To so dnevi, da človek brska po spominih in potem tudi po materialnih sledeh, h katerim ga vodijo spomini, na primer po fotografijah. Kot bi potreboval dokaze, da vse skupaj ni zgolj izmišljija, ki se je v glavi razbohotila skozi čas. Letos, ko obhajamo 300. obletnico rojstva Števana Küzmiča, prevajalca Nouvega zákona iz grščine v prekmurščino (1771), pa malo več brskamo tudi po knjigah, ki so jih brale naše stare mame. Teh že dolgo nihče več ne jemlje v roke, da bi jih bral, jezik teh knjig je vmes postal narečje, ki se je utopilo v večjem knjižnem jeziku, v katerem je bilo napisanih brez števila knjig, in v tem jeziku v glavnem beremo današnji. Če jih sploh beremo. Če nismo že v celoti presedlali na novodobne medije, ki temeljijo na podobi, ne več na besedi.
Knjiga s čudovitimi platnicami, ki jo je brala stara mama, je bil večkrat ponatiskovani molitvenik Dühovni aldovi hodoškega evangeličanskega duhovnika Jurija Cipota (roj. 1794. v Puconcih, umrl 1834. na Hodošu), druga knjiga so bili prevodi Janoša Kardoša iz Stare zaveze z naslovom Moses i Jesua, prav tako evangeličanskega duhovnika na Hodošu. Kardoš se je rodil leta 1801 v Noršincih in umrl leta 1873 na Hodošu, od njegove smrti je torej minilo okroglih 150 let. Stric Geza pa je s knjižnih polic potegnil knjižico, ki jo je brala njegova mama Juliška. Na notranji naslovni strani te nekaj centimetrov velike knjižice piše: MOLÍTVI, Na sztári szlovenszki jezik obrnyene, INO NA HASZEK SZLOVENSZKOGA NARODA vö dáne po SZYÁRTO STEVANI Pücsonszkome Solszkom Vucsiteli. Körmendin, pri Udvary Ferenzi. 1841. Ko mi je stric to knjižico dal v roke, sem dolgo samo debelo gledal v besede na naslovnici, potem sem knjigo nesel k literarnemu zgodovinarju Franciju Justu in tudi on je samo debelo gledal. Števan Sijarto je bil evangeličanski učitelj, rojen v Večeslavcih leta 1765, opravljal službo učitelja v Puconcih in še kje, nazadnje v Domanjševcih, kamor se je poročil, in potem tam leta 1833 tudi umrl. Pisal je knjige v prekmurščini. Najbolj znan je po Mrtvečnih pesmih in Molitvi iz leta 1797, obe sta bili pozneje ponatiskovani. A nikjer – v nobeni bibliografiji, v nobenem seznamu – ni bil do sedaj evidentiran natis iz leta 1841. Gre za drugi najstarejši natis te knjižice.
Pred dvema letoma sem na tem mestu citiral besede Nemca Karla Gottloba von Antona, zapisane leta 1797, iz nemških arhivov jih je izbrskal že omenjeni Just: »V zunanjem kotu Madžarske, med Hrvaško in Štajersko, predvsem v Zalski in Šomodski (Sümeg) županiji, prebiva majhno slovansko ljudstvece, ki ne samo da ima svoj, od drugih Slovanov na Madžarskem razlikujoč se jezik, ampak je tudi te sreče, da ima tiskane knjige.« Gottlob je o tem ljudstvecu, ki mu dandanes pravijo Prekmurci, pisal potem, ko je do nemških dežel segla novica o čudežnem Küzmičevem prevodu Nouvega zákona. In kot kaže, čudež ljudstva s tiskanimi knjigami še vedno ni razkrit v celoti, še je mogoče odkriti kakšen drobec, skrit pod prahom pozabe.
Števana Küzmiča je menda delo na prevodu tako izčrpalo, da si ni več opomogel in je nekaj let pozneje umrl (1779). Za njim so prišli Mihael Bakoš, Števan Sijarto in drugi evangeličanski pisci, tudi katoliški z Miklošem Küzmičem na čelu, ki so prevzeli Števanovo knjižno normo in njegovo fanatično zavezanost za stvar, s svojim delom so prekmurski jezik ohranili živega vse do prvih desetletij 20. stoletja, s tem pa tudi obstoj slovenstva na tem koncu Slovenije sploh.
To so dnevi ...