Še pred nekaj leti se v naši lepi deželi nismo mogli načuditi, ko smo v medijih brali in poslušali o nasilju in umorih v ZDA, ki so tam na dnevnem redu. Ogorčeni smo bili nad ravnanjem posameznikov, ki so v kakšni ne tako oddaljeni evropski državi s kijem pretepli ženico ali zabodli nedolžno dekle. V glavi smo si ustvarjali predstave o profilih ljudi, ki jim pade kaj takega na pamet. Jih je kdo zlorabljal v otroštvu? So doživeli kakšno hudo travmo? Je bila kriva neuslišana ljubezen? Danes nam ni treba več v druge evropske države, še manj v Ameriko – nasilja je vse več tudi v Sloveniji. Kar je najbolj skrb vzbujajoče, vse več ga je med mladimi. Spomnimo se le nekaj primerov iz letošnjega leta: januarja je na OŠ Šmarje pri Kopru učenec s kladivom udaril vrstnika. Hujše posledice je preprečilo posredovanje učitelja. Nedolgo zatem je učenec OŠ Srečka Kosovela Sežana, ki naj bi bil deležen zbadljivk in napadanja na družbenih omrežjih, v šolo prišel z nožem. K sreči do njegove uporabe ni prišlo. Večkrat smo tudi brali, da so učenci ali dijaki v šolo prišli s strelnim orožjem, pravim ali z imitacijo tega. Zadnje dni najbolj odmeva nasilje med mladoletnicami v Celju. Na posnetkih, ki so zaokrožili po spletu, se je skupina deklet fizično in verbalno izživljala nad vrstnico, medtem ko so pretep snemali drugi mladoletni očividci in dejanja še spodbujali.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Glede na odzive na družbenih omrežjih se zdi, da je veliko ljudi po tem primeru končno doumelo, da ti dogodki niso več zgolj nedolžno pričkanje otrok, ampak lahko prerastejo v kaj veliko hujšega. Našlo se je nekaj posameznikov, ki so zamahnili z roko in rekli, da smo se kot otroci vsi kdaj pa kdaj sprli, pa je bilo še vse dobro. Strinjam se, res smo se. Nekateri največji pobalini v razredu so se znali tudi stepsti. A roko na srce, če je prišlo do tega, se je ravs končal pri dveh, treh udarcih, pa sta petelina že šla vsak na svojo stran, čez nekaj dni pa sta si segla v roko in se pobotala. Želim povedati, da večina naših otroških sporov ni prerasla v nasilje. Nismo si grozili in nismo spodbujali nasilja, celo obsojali smo ga. Na kraj pameti ni nikomur padlo, da bi komu pred obrazom mahal z nožem ali pištolo.
Kakor koli obrnemo, pridemo spet do – vzgoje. To, kar je nas v otroštvu in zgodnji mladosti razlikovalo od današnje mladine, je spoštovanje. Imeli smo strahospoštovanje do staršev, učiteljev, župnika in na splošno do odraslih ljudi. Tudi največji lumpi so vedeli, kje je meja, čez katero se ne sme. Če si naredil kaj narobe, so sledile sankcije. Ni nujno, da si bil tepen, gotovo pa nisi mogel uiti oštevanju in maminemu vzgojnemu nauku. Za nekaj časa so ti prepovedali druženje s prijatelji, izhod na zabavo, igranje igric ali so ti vzeli telefon. V vsakem primeru se je zgodilo nekaj, kar ti je v tistem času pomenilo veliko kazen. Seveda smo se kujali, a smo vedeli, da smo si kazen zaslužili. Za vsako slabo dejanje je nujna kazen, ker če kazni ni, človek misli, da je ravnal prav. Danes je pogosto drugače, namesto kazni dajejo starši otrokom potuho. Začne se z »nedolžnim« tekanjem in vreščanjem otrok po gostilni. Medtem ko se gostje nejevoljno obračajo, starši po navadi niti ne trznejo, ker je »treba pustiti otrokom veselje«. Potem pride ta otrok v vrtec, kasneje v šolo. Zgodi se, da se spre s sošolcem in ga udari. Namesto kazni starši obeh iščejo načine, da bi svojega otroka prikazali kot žrtev, krivdo pa valijo na drugega. Življenje brez sankcij pa teče naprej.
Ob tem se spomnim nedavnega pogovora med čakanjem v vrsti v trgovini. Z neko gospo sva prišli na temo šole in otrok in potožila je, kako nemogoči so ti danes. Končno nekdo, ki vidi težavo, je bila moja prva misel. Nato pa sva pogovor nadaljevali, nakar mi pove za primer, kako so si hčerka in njeni sošolci pošiljali golo fotografijo ene od sošolk. Ko so za to izvedeli učitelji, so vpletenim naložili, naj napišejo sestavek o tem, zakaj je bilo njihovo ravnanje napačno. Sankcija se mi osebno zdi ustrezna, ker zahteva od posameznika, da se zazre vase in premisli o svojih dejanjih. No, omenjena gospa pa očitno ni delila mojega mnenja in je še zmeraj rahlo ogorčena razložila, da »njihova mala« pa pač ni nič kriva in ne bo nič pisala. Z mešanico vzvišenosti in ponosa je še dodala, da je to jasno napisala tudi učiteljici.
Vsi našteti in opisani primeri kažejo, da naša družba plove v čudne vode. Vse več strokovnjakov z različnih področij omenja, da so za to krive (tudi) meje – natančneje neobstoj teh. Današnji otroci ne poznajo besedice »ne«, postajajo vse večji egocentriki, ker se svet vrti okrog njih. V nekem pogovoru mi je sogovornik, ki so mu te teme blizu, pojasnil, da je to posledica prenašanja travm današnjih staršev na otroke, ker želijo ti svoje otroke obvarovati pred slabimi izkušnjami, ki so jih doživeli sami, ko so npr. jokali, pa jih njihovi starši niso potolažili ali povprašali, zakaj se tako počutijo. Verjetno je nekaj resnice v tem, a priznajmo si – generacije naših babic in še starejše od njih so doživljale mnogo večje travme, kot so te, ko smo jokali zaradi slabe ocene, nesrečne ljubezni ali povožene mačke. Doživljale so lakoto, se skrivale v zakloniščih pred izstrelki, brez sredstev komunikacije so s trebuhom za kruhom bežale na druge celine, v revščini in pod tujo oblastjo, ki jih je zatirala, so hranile in vzgajale velike družine. To so resnične travme. Bomo torej zmogli še pravi čas pokazati, kje so meje?