Ob pogledu na stanje današnje družbe se spominjam dokaj butaste, a kultne ameriške komedije Idiocracy iz leta 2006. Vse bolj se mi dozdeva, da so filmu zmotno pripisali žanr komedija, saj bi mu bolj ustrezala oznaka dokumentarec. Premiso filma odlično povzame citat: »Z zastrašujočo hitrostjo je človeštvo iz leta v leto postajalo neumnejše. Nekateri so si spremembo evolucijskega trenda obetali od genskega inženiringa, toda sredstva in največji umi so bili usmerjeni v premagovanje plešavosti in podaljševanje erekcij.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Bili bi krivični, če bi danes, na pragu nove tehnološke revolucije, ki jo zaznamuje napredek v umetni inteligenci, trdili, da je naš razvoj povsem zastal, a vsaj prvi stavek citata je lahko predmet debate. Pri tako imenovanem Flynnovem učinku, ki je opisoval dolgoročno povečevanje povprečnega inteligenčnega količnika skozi prejšnje stoletje, naj bi namreč po nekaterih študijah prišlo do preobrata. Ljudje postajajo vse bolj neumni. Povsem laično si bom dovolil oceniti, kaj oziroma kdo je krivec za zastoj v našem intelektualnem razvoju. Slišalo se bo bogokletno, toda menim, da največji delež krivde nosijo mediji. Družbeni in tradicionalni. Da ne bom povsem nepravičen, bom priznal, da je krivda tudi na izobraževalnih institucijah, ki bodoče odrasle napadejo s poplavo podatkov, pozabijo pa jim vcepiti ali vsaj spodbuditi kreativno in kritično razmišljanje. Do nazornega primera, kako se proizvajajo bodoči birokrati, je prišlo nedavno na eni izmed šol, ko učenec ni dobil niti ene točke, ker pravilnih izrazov ni vpisal v »ustrezna« polja. Pustimo stranpoti našega izobraževalnega sistema, vrnimo se k medijem.
V informacijski družbi informacije potujejo hitreje kot kadar koli prej, zato bi lahko pričakovali, da bomo kot družba vedeli več in bomo bolj razsvetljeni. Prišlo je ravno do nasprotnega. Ljudje, in to ne zgolj raja, ampak tudi izvoljeni predstavniki ljudstva, denimo povsem nekritično padejo na ponarejene fotografije Luke Dončića z napisom v podporo Palestini in jih širijo naprej. To je zgolj en odmeven primer, vsakodnevno in vsak trenutek se po družbenih omrežjih širi na milijone dezinformacij, polinformacij ali povsem lažnivih vsebin, ki vplivajo na javno mnenje in s tem na vrednote neke družbe. Na kolektivni razum, če hočete. Z razmahom umetne inteligence so orodja za ustvarjanje lažnih novic dostopna povprečnemu Janezu, zato je in bo tega vsakodnevno več. O političnih implikacijah tovrstnih manipulacij verjetno ni treba izgubljati besed, je pa vsekakor povedno, da se v past pustijo ujeti tudi izbranci, ki v našem imenu sprejemajo odločitve o naših življenjih.
Tradicionalni mediji, ki so nekoč veljali za četrto vejo oblasti, so danes zgolj slaba šala, saj so se ob usihajočem oglaševalskem denarju večinoma prilagodili najslabšim trendom digitalizacije, ki jih narekujejo družbeni mediji. Nastajajo in nastali so spletni novičarski portali z gromozanskim dosegom, ki sledijo modelu »clickbait« – vaba za klike – in igrajo ključno vlogo v eroziji kakovostne javne debate. Njihova filozofija je preprosta: privabiti čim več klikov in tako iztržiti čim več oglasov, kar pa trči z idejo, da naj bi bile vsebine kakovostne, verodostojne in preverjene. Rezultat tega je, da največji spletni portal v neki regiji, h kateremu se vsakodnevna zateka vsak prebivalec regije z dostopom do interneta (torej praktično vsi), svojim bralcem plasira neumnosti in laži, čeprav ne nujno namenoma. Lastniki in ustvarjalci vsebin se svojega odločilnega prispevka pri poneumljanju prebivalstva ali ne zavedajo ali pa preprosto dajejo prednost finančnemu izplenu. Ljudje tako postajajo nesposobni razlikovati med resnico in lažjo, med kakovostno informacijo in senzacionalističnim šundom.
Posledica tega je družba, ki je bolj nagnjena k sprejemanju poenostavljenih, pogosto napačnih sklepov, ki temeljijo na površnem razumevanju kompleksnih vprašanj. Ta dezinformacijski virus pa se ne širi le med preprostimi in »nepomembnimi« ljudmi, ampak tudi med direktorji, učitelji, zdravniki, oblikovalci politik in nosilci oblasti ter seveda med novinarji. To je recept za razkroj demokracije, saj ljudstvo, ki naj bi imelo oblast, ne sprejema odločitev na podlagi dejstev. Zaradi tega sta povsem onemogočena dialog in kompromis, ker so ljudje izpostavljeni zgolj informacijam, ki potrjujejo njihova predhodna prepričanja. Tako ne prisluhnejo argumentom, ampak so fanatično zaverovani v svoj prav. Bojim se, da bo eden največjih izzivov sodobnosti ravno spopad s tovrstnimi pojavi, čeprav zahodni družbi ne primanjkuje problemov. Ostanimo budni in kritični, zahtevajmo več od medijev, kakršni koli že so, saj ti vede ali nevede oblikujejo naše dojemanje sveta. Še sreča, da imamo ministrstvo za digitalno preobrazbo.