Redki med nami bi si želeli v zadnjih tednih pred koncem pouka spet sesti v šolske klopi. Mnoge še danes kdaj tlači mora, da ga bo učitelj povabil pred tablo, pa se mu ne sanja o snovi, o kateri ga sprašuje. Medtem ko zjutraj z veseljem ugotavljamo, da so bile to sanje, otroci vzamejo torbo in se odpravijo k pouku. Tako kot smo vsi kdaj z večjo, drugič z manjšo tesnobo pri srcu ali kepo v trebuhu šli v šolo. Saj je bilo lepo, nepozabno, a spraševanja in ocenjevanja si redki z veseljem prikličejo v spomin.
Koliko strahu in stresa, ki ga težko obvladamo odrasli, kaj šele otroci! Kaže se z bolečinami, razdražljivostjo, negativnimi mislimi, otopelostjo, z vsem, kar nas hromi in ovira, ne pa spodbuja. Stres je koristen, je naraven, saj nas spodbudi k boju ali begu. Učenca, če ni delal sproti, pa spodbudi, da se, ko mu že gre za nohte, loti dela in učenja, požira podatke, informacije …
Ko pa je stresa preveč, ko učenci dobijo občutek, da ne bodo zmogli, ko sem jim nizajo neuspehi in če ob še nimajo toliko podpore in razumevanja doma, se lahko odločijo za beg. Postane jim vseeno za naloge, za ocene, kaj bodo rekli učitelji, kaj starši … Tega si seveda nihče ne želi. Zavedajmo se, da s pritiski in vedno višjimi zahtevami otroka spodbujamo le do določene meje, potem milni mehurček poči.
Pomembna je vloga odraslih, učiteljev in staršev, kako postavljati meje, kaj in koliko zahtevajo od otroka in ga naučijo, kako se spoprijeti z izzivi. Slovenci smo bolj nagnjeni k pretiravanju, izgorevanju in ta vzorec od nas pobirajo tudi otroci. Šola danes od otrok zelo veliko zahteva in prav nesmiselno je pri tem ponavljati, da smo tudi mi hodili v šolo. Danes je drugače in če bi nam dali teste, kakršne rešujejo otroci v šoli, že od prvega razreda naprej, bi marsikdo pogrnil. Kreativnost in razmišljanje po svoje nista dovoljena, ampak se zahteva kot britvica natančno faktografsko znanje. Včasih so testi kot sprint na dolge proge. Šest strani, 30 vprašanj, 70 računov in 45 minut.
Skoraj polovica slovenskih šolarjev pravi, da so obremenjeni z delom v šoli. Ker je faktografskih podatkov in nesmiselnega dela preveč? Ker se ne učijo sproti? Ker jim učitelji ne razložijo snovi? Ker se učencem ne ljubi? Ne ljubi več? Se lahko vprašamo, kako so lahko obremenjeni, ko pa je število obveznih ur v slovenski osnovni šoli med najnižjimi v Evropi. Časa za utrjevanje znanja in ponavljanje v šoli pa ni, opozarjajo mnogi starši, zato se več dela doma. Otoci delajo sami, ob pomoči staršev, celo inštruktorjev, in to v osnovni šoli. Ker želijo mnogi starši iz tega izstopiti ali otroka zaščititi, se jih vse več odloča, da svojega otroka dajo v šolo eno leto kasneje, iščejo alternative, drugačne šole in se odločajo za šolanje na domu.
Stresu se ne moremo izogniti, naj bo v službi, šoli, doma, ampak nikjer pa se tudi ne bi smeli igrati z mislijo, koliko ga kdo še lahko prenese. Kako dolgo lahko še napenjamo, da poči. Spodbude so koristne, neprestani pritiski pa gotovo ne. Za nikogar.
Koliko strahu in stresa, ki ga težko obvladamo odrasli, kaj šele otroci! Kaže se z bolečinami, razdražljivostjo, negativnimi mislimi, otopelostjo, z vsem, kar nas hromi in ovira, ne pa spodbuja. Stres je koristen, je naraven, saj nas spodbudi k boju ali begu. Učenca, če ni delal sproti, pa spodbudi, da se, ko mu že gre za nohte, loti dela in učenja, požira podatke, informacije …
Ko pa je stresa preveč, ko učenci dobijo občutek, da ne bodo zmogli, ko sem jim nizajo neuspehi in če ob še nimajo toliko podpore in razumevanja doma, se lahko odločijo za beg. Postane jim vseeno za naloge, za ocene, kaj bodo rekli učitelji, kaj starši … Tega si seveda nihče ne želi. Zavedajmo se, da s pritiski in vedno višjimi zahtevami otroka spodbujamo le do določene meje, potem milni mehurček poči.
Stresu se ne moremo izogniti, naj bo v službi, šoli, doma, ampak nikjer pa se tudi ne bi smeli igrati z mislijo, koliko ga kdo še lahko prenese.
Pomembna je vloga odraslih, učiteljev in staršev, kako postavljati meje, kaj in koliko zahtevajo od otroka in ga naučijo, kako se spoprijeti z izzivi. Slovenci smo bolj nagnjeni k pretiravanju, izgorevanju in ta vzorec od nas pobirajo tudi otroci. Šola danes od otrok zelo veliko zahteva in prav nesmiselno je pri tem ponavljati, da smo tudi mi hodili v šolo. Danes je drugače in če bi nam dali teste, kakršne rešujejo otroci v šoli, že od prvega razreda naprej, bi marsikdo pogrnil. Kreativnost in razmišljanje po svoje nista dovoljena, ampak se zahteva kot britvica natančno faktografsko znanje. Včasih so testi kot sprint na dolge proge. Šest strani, 30 vprašanj, 70 računov in 45 minut.
Skoraj polovica slovenskih šolarjev pravi, da so obremenjeni z delom v šoli. Ker je faktografskih podatkov in nesmiselnega dela preveč? Ker se ne učijo sproti? Ker jim učitelji ne razložijo snovi? Ker se učencem ne ljubi? Ne ljubi več? Se lahko vprašamo, kako so lahko obremenjeni, ko pa je število obveznih ur v slovenski osnovni šoli med najnižjimi v Evropi. Časa za utrjevanje znanja in ponavljanje v šoli pa ni, opozarjajo mnogi starši, zato se več dela doma. Otoci delajo sami, ob pomoči staršev, celo inštruktorjev, in to v osnovni šoli. Ker želijo mnogi starši iz tega izstopiti ali otroka zaščititi, se jih vse več odloča, da svojega otroka dajo v šolo eno leto kasneje, iščejo alternative, drugačne šole in se odločajo za šolanje na domu.
Stresu se ne moremo izogniti, naj bo v službi, šoli, doma, ampak nikjer pa se tudi ne bi smeli igrati z mislijo, koliko ga kdo še lahko prenese. Kako dolgo lahko še napenjamo, da poči. Spodbude so koristne, neprestani pritiski pa gotovo ne. Za nikogar.