V nekaterih obdobjih se ljudje spomnimo stavkov, ki se jih sicer ne bi. V nekem trenutku po obisku zdravnika se mi je tako v misli prikradel tisti znameniti Vse se zgodi z razlogom. Ne bom sodil o resničnosti tega stavka, a povsem iz trte izvit verjetno ni. Dolga leta sem se, če se je le dalo, izogibal zdravnikov, dokler se nisem po naključju vdal in se odpravil na pregled. Rezultat mi v tistem trenutku še ni spodnesel tal pod nogami. Ni bilo časa. Šele čez nekaj dni me je prešinilo, kaj pravzaprav pomeni tista zlovešča in nič dobrega obetajoča beseda. Kljub temu da ni prvič, da je bilo že huje, se nisem mogel izogniti kljuvajočemu vprašanju, zakaj. Še najhuje od vsega je, da ni bilo bolečin ali ovir, a vseeno sem se zavedal, da je v meni nekaj, nekaj zlohotnega. Znanka me je vprašala, kako sem lahko ob tem tako miren in stoičen. Na videz in v nekaterih trenutkih morda res, a nikakor vedno. Sicer pa, kaj mi je preostalo. Zaupanje v stroko in upanje, da se bo izšlo po načrtih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pridelovalce žit že zdaj boli glava. Pšenica in ječmen prehitro klasita
Kmete skrbijo še odkupne cene.
V spominu imam tudi neomajno prepričanje, da bo vse v redu. Od kod mi v tistih dneh med obiskovanjem enega strokovnjaka za drugim to globoko prepričanje, mi nikoli ne bo jasno. Spomnil sem se tudi stavka Draga Ivanuše, da bližina smrti odpre pogled. Prav ima, odpre pogled na vse, kar je za tabo. Razmišljanja o tem, kaj bi bilo, ko bi bilo, nimajo nikakršnega smisla. Jasno, da me je telo opozorilo, da se nekaj dogaja, a kaj bi to. Lažje se je bilo zakopati v delo kot obiskati zdravnika. Morda tudi zakleti in se spraševati, ali sem spet na tisti točki, ko se bo treba boriti, da se lahko vrnem v življenje, kakršno poznam. To vrnitev, dobesedno, sem preživel pred dvema desetletjema. Od takrat sem se tudi zdravnikov izogibal kot hudič križa. Zdaj naj torej ponovim vajo? Res je, da življenje samo po sebi ne daje nikakršnih garancij.
Ves ta vrtiljak čustev se je počasneje ali hitreje vrtel skozi vse leto, če smo natančni, malce manj. Do nekega oblačnega in turobnega poznojesenskega jutra, ko je bilo treba čisto zares leči v bolniško posteljo in se sprijazniti z dejstvom, da je pred mano poseg. Do zbujanja in dojemanja, da sem se prebudil iz umetnega spanca, mi je bilo le teoretično jasno, kakšno bo nadaljevanje. Vse, kar je bilo znano in običajno, kot denimo jutranje vstajanje, se je obrnilo na glavo. Ne gre vstati, vsaj tako, kot je bilo običajno, ne. Ob vsakem koraku čutiš, kje je rez, v obeh rokah so cevke. Spoznanje, da se je treba spoprijeti z novim načinom življenja. Noben korak ni samoumeven, kljub občutku, da sem še vedno isti, je resnica drugačna. Na to me spomni kakšna reč na skoraj vsakem koraku.
Strokovna sodelavka tima mi je v pogovoru rekla, da nas življenje včasih ustavi. Če rahlega trkanja ne slišimo, nas zavre pač malo bolj grobo. Sporoča, da se je treba posvetiti sebi, se imeti rad. Slišati kak opozorilni znak. Negovati je treba prijateljstvo in medčloveške odnose. Ti namreč rešujejo. Pogovor, zaupanje in empatija rešujejo. V vsem tem času so bili ob meni tisti, na katere sem se lahko zanesel vedno, ne glede na to, kako zapleteno je bilo. Tisti, ki so bili ob meni pred dvema desetletjema, so bili in so tukaj tudi zdaj. Veliko je vsakodnevnega, česar še nekaj časa ne bom zmogel, a ti medčloveški odnosi rešujejo. Empatije in pristnosti se bo treba znova naučiti. Ni ga robota ali tehnologije, ki bi lahko nadomestila človeško toplino in dotik. Iz izkušenj govorim. Kdor se je kadar koli mudil na oddelku intenzivne nege, dobro ve, da vse aparature, ki spremljajo delovanje vitalnih funkcij, kljub vsemu ne bodo nikoli nadomestile pogleda in besede, ki ju lahko ponudi človek.
V dneh, ko si želimo srečo, zdravja in podobno, si iskreno želim, zdaj še bolj kot kadar koli prej, da bi se toplina decembrskih dni razporedila med vseh dvanajst mesecev leta. Prijaznost naj ne bo zaigrana in želje iskrene. Zelo lahko je izreči ali zapisati besede, uresničiti malo manj, a vsak se lahko vsaj potrudi in razmisli pri sebi. Krhki smo, je ob avgustovskih neurjih dejal pater Karel Gržan. Vsak nosi svojo zgodbo, najbolj neverjetne scenarije pa še vedno piše življenje. Zaključim lahko tudi osebno z besedami Konec dober, vse dobro. V redu je. In ne dam se še. Še sem tu, še kakšno reč ali dve moram verjetno še opraviti. Tudi dovolj trmast sem, da se kar tako ne vdam. Dokler še migam, je v redu.