Zopet se vračam v sredino viharja distopije, v katerem živimo, medtem ko z vsakdanjim uživanjem tehnoloških napredkov brez pomislekov in z vse večjo hitrostjo drvimo proti prepadu, zavore pa nam ne bi koristile, niti če bi zares delovale, ampak niti tega ne moremo z gotovostjo vedeti, saj jih že dolgo nismo uporabili. Nekaj brezsrčnega je v umetni inteligenci, ste opazili? Interakcija postaja vse bolj resnična, slike vse bolj dinamične in glasba kompleksna, občutek pa ostaja isti. Še eno čudovito sliko, ki jo je ustvaril umetni um, bomo pozabili v nekaj sekundah, še en glasbeni hit, skoraj v celoti ustvarjen umetno, bo kmalu izginil v pozabo. Preveč zanimivo je vse skupaj ali vsaj skuša biti. Umetna inteligenca vleče zgolj iz vrhunca vsega, kar je že bilo. Kot bi se hoteli poučiti o športu samo z gledanjem posnetkov ključnih trenutkov pomembnih tekem. In potem stremimo k temu, da z ukazi pridemo do še bolj dramatičnih in spektakularnih rezultatov, s katerimi se na koncu ne moremo več niti poistovetiti. Rešitev? Bodimo dolgočasni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
To je skrivnost vseh dobrih filmov in zgodb. Ne začnejo se na koncu, temveč korak za korakom človeka pripeljejo do tja. Spomnim se nekih zimskih počitnic, ko sem bil še majhen in so bili po nekem naključju vsi prijatelji iz soseske nekje na smučanju. Medtem ko je cele dneve snežilo in se nisem imel kam dati, sem komaj čakal na televizijski program. Na sporedu je bila serija Severna obzorja (Northern Exposure), ki je bila predvajana na televizijski postaji CBS od leta 1990 do 1995, pri nas so jo predvajali na nacionalni televiziji. Postavljena je bila v fiktivno mestece Cicely na Aljaski in je spremljala zgodbo mladega zdravnika Joela Fleischmana, ki je bil prisiljen delati tam, da bi odslužil štipendijo. Sprva se mi je vse skupaj zdelo precej dolgočasno, danes bi verjetno po nekaj minutah vzel v roke pametni telefon in se prepustil socialnim omrežjem ali nekim brezveznim igricam. Vendar se je čez čas začela sestavljati duhovita in satirična obravnava življenja v majhnem mestu z nenavadnimi pripetljaji ekscentričnih prebivalcev.
Severna obzorja so postala kultna serija, ki je še danes priljubljena pri oboževalcih, in z veseljem še pogledam kakšno epizodo, če jo kje ujamem. V eni od epizod lastnik tamkajšnje gostilne Holling za darilo svoji neprimerno mlajši ženi Shelly kupi satelitski sprejemnik, kar jo kmalu pahne v odvisnost od gledanja televizije. Začne zanemarjati delo v gostilni in odnos z možem. Na koncu Shelly doživi zlom in spozna, da potrebuje pomoč. Epizoda ima humoren pogled na nevarnosti televizijske odvisnosti, ki se je takrat zdela smešna, danes pa imamo zaradi zasvojenosti z digitalnimi napravami po svetu vse več ustanov, namenjenih odvajanju.
Po drugi strani pa postaja prav dolgčas po novem zanimiv preprosto zato, ker je postal redek. V svetu, ki je vedno bolj povezan in razburljiv, se dogaja, da je težko najti čas za preprosto počivanje in razmišljanje. Dolgčas nam daje priložnost, da se usmerimo nase in svoje misli ter se naučimo novih stvari o sebi. Zato je skoraj neizogibno, da v svetu prihaja do novega trenda, ki se imenuje »digitalni post«. Gre za neke vrste digitalno razstrupljanje, ki je začasna odpoved zaslonskim tehnologijam oziroma vnaprej določeno časovno obdobje, v katerem se namenoma vzdržimo njihove uporabe. Ljudje se postijo od digitalnih naprav iz različnih razlogov. Nekateri to počnejo, da bi se izognili zasvojenosti. Drugi, da bi se osredotočili na druge stvari v življenju, kot so odnosi, hobiji ali delo. Spet tretji, da bi preživeli čas v naravi ali se bolje povezali s svojimi mislimi.
Težko je ne pokazati ljudem, kar čutimo, še posebej ko gre za digitalno komunikacijo, kjer skušamo v vsak stavek vgraditi karseda veliko čustev in to počnemo že nezavedno, s tem da povsod vstavljamo »emoje«, sličice, ki nadomestijo izražanje z besedami, saj bi nam bojda besede vzele preveč časa. Stremimo k temu, da bi bili produktivni na karseda različnih področjih. Vendar najbolj produktivni posamezniki vedo, da biti zares produktiven pomeni početi manj stvari.