Kot vemo, so klopi prenašalci številnih bolezni, doslej pa je za Pomurje znano, da so se pojavljale predvsem tri, to so lymska borelioza, klopni meningoencefalitis in erlihioza. Prof. dr. Eva Ružič z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani, drugače pa iz Murske Sobote, je na primer raziskavo okuženosti klopov z borelijo izvajala že pred desetletji, ko bolezen še ni bila tako splošno znana, pri tem pa je bilo zajeto tudi Pomurje.
Klopni meningoencefalitis je virusna bolezen, v odstotku tudi smrtna. Otroci jo običajno prebolijo brez posledic, težji je potek bolezni pri odraslem človeku. Posledice so lahko hude in trajne v smislu ohromitve dela telesa, zmanjšane zbranosti in spomina, spremenjena je lahko tudi osebnost. V izogib temu je več kot upravičeno in priporočljivo cepljenje kot najboljša zaščita. Na meningitis posumimo, če so pri pacientu prisotni vročina, glavobol, bruhanje in trd tilnik.
Borelioza je bakterijska bolezen, ki je znana že vrsto let, vendar se ni vedno pripisovala ugrizu klopa. Danes seveda veliko več vemo o njej, so pa še zmeraj težave pri diagnosticiranju poznejših faz poteka bolezni, ko bolezen lahko prizadene sklepe, kožo, živčevje, srce, oči. Prav zaradi tega je nevarnost, da bolezni, povezane z navedenimi organi, ne pripišemo boreliji. Prisotnost te bakterije v telesu je tudi izredno težko dokazati, dokazujemo pa lahko razvoj protiteles, ki nam povedo, ali smo bili v stiku s to bakterijo ali ne.
Najbolj znana je prva faza bolezni, ki poteka z rdečino ali izpuščajem, navadno okroglaste ali elipsaste oblike s centralno izrazitejšim tonom, na obrobju pa je bolj ali manj jasen robni kolobar. Boreliozo zdravimo z antibiotikom, izbira tega pa je odvisna od faze bolezni, morebitne alergije posameznika na zdravilo … Cepivo ne obstaja.
Erlihioza je manj znana bolezen, ki je prisotna tudi v naših krajih. Je bakterijska bolezen in nima takega poteka, da bi nanjo lahko takoj posumili. Sum se pojavi po pregledu laboratorijskih krvnih izvidov bolnika z vročino, bolečinami v mišicah, splošnem slabem počutju. Zdravi se z antibiotikom. Na srečo veliko klopov ni kužnih.
Nemalokrat bolniki nas, družinske zdravnike, vprašajo, ali se jim je borelioza, ki so jo imeli pred leti, ponovila, saj da jih bolijo sklepi. Če je bila borelioza v začetku zdravljena z antibiotiki, se ne ponovi in težave, ki jih bolnik ima, niso posledica pretekle bolezni. Nekateri bolniki z izpuščajem, tipičnim za boreliozo, tudi želijo, da jim pregledamo kri, vendar značilni izpuščaj ni razlog za serološke preiskave krvi. Prav tako je prezgodaj obiskati ambulanto dan po odstranitvi klopa, da pacient zdravniku pokaže rdečino na mestu ugriza, kajti običajno gre le za lokalno reakcijo po odstranitvi tujka. Pravi borelijski izpuščaj se začne pojavljati šele štiri, pet dni po ugrizu. Nanj moramo biti še posebej pozorni in ga ne smemo ignorirati, čeprav bo po nekaj tednih, po mesecu ali dveh, celo izginil. Velika verjetnost je, da bo s tem bolezen prešla v drugo ali tretjo fazo z znanimi posledicami.
Kot sem že omenil, je potek klopnega menigoencefalitisa hujši pri starejših kot pri otrocih, zato je tudi razmišljanje nekaterih staršev, da bodo cepili otroka, sebe pa ne, nespametno. Cepivo se uporablja že desetletja, je varno in preizkušeno. Zato naj ni presenetljivo, da je v sosednji državi cepljenih do 90 odstotkov populacije.
Klopni meningoencefalitis je virusna bolezen, v odstotku tudi smrtna. Otroci jo običajno prebolijo brez posledic, težji je potek bolezni pri odraslem človeku. Posledice so lahko hude in trajne v smislu ohromitve dela telesa, zmanjšane zbranosti in spomina, spremenjena je lahko tudi osebnost. V izogib temu je več kot upravičeno in priporočljivo cepljenje kot najboljša zaščita. Na meningitis posumimo, če so pri pacientu prisotni vročina, glavobol, bruhanje in trd tilnik.
Borelioza je bakterijska bolezen, ki je znana že vrsto let, vendar se ni vedno pripisovala ugrizu klopa. Danes seveda veliko več vemo o njej, so pa še zmeraj težave pri diagnosticiranju poznejših faz poteka bolezni, ko bolezen lahko prizadene sklepe, kožo, živčevje, srce, oči. Prav zaradi tega je nevarnost, da bolezni, povezane z navedenimi organi, ne pripišemo boreliji. Prisotnost te bakterije v telesu je tudi izredno težko dokazati, dokazujemo pa lahko razvoj protiteles, ki nam povedo, ali smo bili v stiku s to bakterijo ali ne.
Najlažji in priporočen način za odstranjevanje je, da ga primemo s pinceto in pravilno navpično povlečemo navzgor.
Najbolj znana je prva faza bolezni, ki poteka z rdečino ali izpuščajem, navadno okroglaste ali elipsaste oblike s centralno izrazitejšim tonom, na obrobju pa je bolj ali manj jasen robni kolobar. Boreliozo zdravimo z antibiotikom, izbira tega pa je odvisna od faze bolezni, morebitne alergije posameznika na zdravilo … Cepivo ne obstaja.
Erlihioza je manj znana bolezen, ki je prisotna tudi v naših krajih. Je bakterijska bolezen in nima takega poteka, da bi nanjo lahko takoj posumili. Sum se pojavi po pregledu laboratorijskih krvnih izvidov bolnika z vročino, bolečinami v mišicah, splošnem slabem počutju. Zdravi se z antibiotikom. Na srečo veliko klopov ni kužnih.
Nemalokrat bolniki nas, družinske zdravnike, vprašajo, ali se jim je borelioza, ki so jo imeli pred leti, ponovila, saj da jih bolijo sklepi. Če je bila borelioza v začetku zdravljena z antibiotiki, se ne ponovi in težave, ki jih bolnik ima, niso posledica pretekle bolezni. Nekateri bolniki z izpuščajem, tipičnim za boreliozo, tudi želijo, da jim pregledamo kri, vendar značilni izpuščaj ni razlog za serološke preiskave krvi. Prav tako je prezgodaj obiskati ambulanto dan po odstranitvi klopa, da pacient zdravniku pokaže rdečino na mestu ugriza, kajti običajno gre le za lokalno reakcijo po odstranitvi tujka. Pravi borelijski izpuščaj se začne pojavljati šele štiri, pet dni po ugrizu. Nanj moramo biti še posebej pozorni in ga ne smemo ignorirati, čeprav bo po nekaj tednih, po mesecu ali dveh, celo izginil. Velika verjetnost je, da bo s tem bolezen prešla v drugo ali tretjo fazo z znanimi posledicami.
Kot sem že omenil, je potek klopnega menigoencefalitisa hujši pri starejših kot pri otrocih, zato je tudi razmišljanje nekaterih staršev, da bodo cepili otroka, sebe pa ne, nespametno. Cepivo se uporablja že desetletja, je varno in preizkušeno. Zato naj ni presenetljivo, da je v sosednji državi cepljenih do 90 odstotkov populacije.