Težko je danes biti veterinar, zlasti na terenu. Črede ekonomskih živali se naglo zmanjšujejo, vsak se prime za nos, če prideš kam, potem ko si bil v hlevu, in za stranke je predrago, tudi če vse narediš zastonj. Pa to še ni vse. Pozornosti ne moreš pridobiti niti takrat, ko se v bližini pojavi kuga. Ja, tista prašičja, zaradi katere bi moral biti stalno prižgan rdeči alarm. Konec koncev je kuga strah in trepet vsake živalske vrste, saj za njo ostaja vedno le pogorišče. Najprej je afriški prašičji kugi pozornost ukradel covid. Ko je že kazalo na bolje, se je zgodila Ukrajina. Pa spet nič. In ko je ta začela iti v pozabo, kuga pa je že prišla do Karlovca na Hrvaškem, se je zgodil predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali. Tu se lomijo kopja, vsak je strokovnjak in vsak želi, da se sliši njegovo mnenje, tudi če govori neumnosti. V tej vroči polemiki moram modrovati tudi jaz. A še preden začnem, moram za boljše razumevanje pojasniti, kaj je osnovna dejavnost veterine. Na terenu namreč pogosto slišim: »Veste, naš(a) bi moral(a) študirati veterino. On(a) ima tako rad(a) živali.« Pa si mislim, kakšna neumnost je bila povedana. Gotovo smo tudi veterinarji ljubitelji živali, a naša osnovna dejavnost je medicina. Veterinarska medicina z vso svojo širino delovanja, ki skrbi za zdravje ljudi in živali. Samo za ljubezen do živali pa je treba poiskati katero od društev za zaščito živali.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Druga Švica
Vse prevečkrat smo namreč v upanju, da bomo zasvetili kot nova zvezda, med slabimi obrazi izbrali le manj slab obraz.
Zelo se veselim, da se bo končno uredila zakonodaja za zaščito živali. Preveč je bilo stradanj, nasilja nad živalmi, nepotrebnih usmrtitev, nezaželenih brejosti in še česa. Toda pri teh razpravah me moti marsikaj. Še najbolj to, da so glavni razpravljavci že povsem izgubili stik z naravo in mislijo, da je vsaka odstranitev živali iz narave kriminalno dejanje. Seveda, saj se srečujejo zgolj s psi in mačkami, problematiko ekonomskih, divjih in prosto živečih živali pa rešujejo zgolj na osnovi prej omenjene ljubezni do živali.
Moti me tudi to, da ga ni heroja, ki bi takim preglasnim razpravljavcem enkrat povedal, da so v naravi zakonitosti, ki se jih je treba držati. Tako se danes prav vsak spotakne ob povečan odstrel medvedov. V času mojega študija je veljalo, da je Slovenija dovolj velika za vsega 250 medvedov. Toliko jih ta površina lahko prehrani in to število naj bi zagotavljalo zdravo populacijo. Danes jih imamo krepko čez 1000 in vprašanje časa je, kdaj se bo zaradi hiperpopulacije pojavila kakšna bolezen. Temu se ne da izogniti. Silno bi si želel videti kakšnega nasprotnika odstrela, kako bi ravnal, če bi ga v temi pripeljal na rob katere od notranjskih vasi in ga poslal na drugi konec. Enako je z volkovi in po novem še s šakali. Pa naj se ve – vse navedene vrste so naše avtohtone živali. Nič bolje ni s problematiko nutrij v naši prestolnici. Gre za invazivno vrsto, ki v Sloveniji nima kaj početi, saj vsaka taka vrsta ogroža naše avtohtone živali. Verjetno malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji avtohtono vrsto želve, imenovano močvirska sklednica. Invazivna vrsta želv rdečevratk, ki jih je človek množično spuščal v naravo, bo v doglednem času to vrsto gotovo povsem izpodrinila. In za to ne bo odgovarjal nihče. Ker je vse narejeno v imenu ljubezni do živali. A problematike živali se ne rešuje samo s srcem, ampak tudi z možgani.
Predvsem pa je problem v tem, da hočemo na silo izbrisati pojem zdrave kmečke pameti. Noben kmet ne želi iztrebiti nobene živalske vrste. Tudi velikih zveri ne. Še več – vajeni so z njimi živeti v sožitju. Le število mora biti regulirano. Pozabljamo, da je človek že od davnine vplival na število teh živali, saj nekoč ni imel doma ekonomskih živali, ampak je hodil v lov. In to ga je naredilo vsejedega.
Žal veterinarji na terenu vsako leto najdemo tudi nekaj zapuščenih in slabo rejenih živali. V takih primerih rejcu živali odvzamemo in zadeva je končana. Vendar ne zame. Za vsak tak primer se vprašam, zakaj se je to zgodilo in kdo je tisti, ki bi tudi rejca moral napotiti do ljudi, ki bi mu ponudili zdravstveno oskrbo. Ni namreč normalno, da nekdo do smrti izstrada npr. 20 prašičev ali goved. Tak človek je nujno potreben pomoči.
Kaj mislite, da bi povedale živali o nas, če bi znale govoriti? Dosti bi se jih hvalilo, da imajo dobrega gospodarja. Tudi ekonomske živali. Marsikateri kuža pa bi se pritoževal nad pretiranim kopanjem, parfumiranjem, debelostjo, premalo gibanja, pa tudi nad prehrano. Sploh če bi dobival vegetarijanski obrok. Oh, bog mu pomagaj. Sedanji zakonodajalci mu tu ne bodo stali ob strani.