Leto 1991 je bilo za našo domovino zmagoslavno. Slovesno smo razglasili samostojnost in neodvisnost, postali suverena država in s tem lahko začeli korakati tudi po poti vključevanja v mednarodne povezave. Leta 1991 se je torej rodila Slovenija, ki letos praznuje 30. rojstni dan. Letnico rojstva si z državo delimo tudi vsi mi, ki smo bili rojeni pred tremi desetletji. Po uradnih statističnih podatkih nas je bilo 21.583. Mnogi med nami so že zakorakali v 31. leto življenja, nekateri še bomo. Kar je skoraj neverjetno, saj se zdi, kot da zadnjih deset, dvanajst let ne bi bilo oziroma bi minila v hipu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Zgodilo se ni nič pretresljivega, pa vendar se je zgodilo mnogo. Če sodim zgolj po sebi, sem v teh letih dokončala srednješolsko izobraževanje, opravila vozniški izpit, končala do- in podiplomski študij, se zaposlila in vmes že zamenjala službo, si kupila svoj avto, obiskala kar nekaj tujih držav in spoznavala tuje kulture. Skratka, zgodilo se je kar nekaj prelomnic, ki jih lahko omenim, vmes pa je bilo še nešteto manjših dogodkov in pripetljajev, ki so tako ali drugače popestrili vsakdanjik ter leta delali zanimiva in lepa, včasih tudi manj lepa. Morda se zdi vse našteto le malenkost, saj nekateri v teh letih dosežejo veliko več. Postavijo si hišo ali kupijo stanovanje, prepotujejo dobršen del sveta, si ustvarijo družino ali zasedejo vodilne položaje v podjetjih. Kar je seveda vse pohvale vredno, vendar se mi ne zdi potrebno primerjati se z drugimi.
Naša generacija, pa pri tem ne mislim le na letnik 1991, ampak na vse, ki so se rodili v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, velja tudi sicer za posebno. Mladi, kar smo vsekakor še vedno, smo v tem času postali odrasli, označeni smo za tako imenovane milenijce oziroma milenijsko generacijo. Velikokrat nam pravijo tudi generacija Y, za katero naj bi bilo značilno, da so njeni predstavniki bolj samozavestni in optimistični od prejšnjih generacij, prav tako naj bi bili dobro izobraženi, srečni, ustvarjalni in prilagodljivi. Morda naštete lastnosti pri kom res bolj izstopajo, vendar se mi zdi težko vse to posplošiti na celotno generacijo. Še bolj neumestno se mi zdi, da se primerjamo z drugimi generacijami, ki so odraščale v drugačnih okoljih in drugačnih družbenih ureditvah. Vsak, ki je želel doseči zastavljene cilje, najsi bo to pridobitev izobrazbe, zaposlitev ali ustvarjanje družine, je moral v vsak ta segment vložiti svoj čas, trud, znanje, voljo in potrpežljivost. Ne glede na to, ali je rojen leta 1991 ali leta 1951. Tovrstnih značilnosti ne moremo posploševati niti zaradi različnih osebnosti vsakega posameznika.
Drži pa, da smo milenijci zaradi tehnologije, kot so računalnik, internet, mobilni telefon, kasneje tudi tablice in pametni telefoni, s katerimi smo odraščali, morda kakšno stvar dosegli z manj vloženega napora, tudi do informacij smo ves čas odraščanja prihajali lažje in hitreje. Med značilnosti milenijcev namreč sodi tudi tako imenovana preobrazba komunikacije. Ta se je iz vsakdanjega osebnega srečevanja s sorodniki, prijatelji in sosedi, ki je zaznamovalo prejšnje generacije, preselila na mobilne telefone, računalnike, splet. Tako je postala hitrejša, vendar na žalost velikokrat tudi vsebinsko bolj prazna in sama sebi namen. Čeprav tudi sama sodim med ljudi, ki si brez mobilnega telefona in dostopa do interneta ne znajo predstavljati življenja, kar je delno tudi posledica službe, ki jo opravljam, še vedno spadam med tiste, ki lahko v družbi pravih in posebnih ljudi, kot so člani družine in prijatelji, popolnoma izključim virtualni svet in z njimi uživam v posebnih trenutkih ter ustvarjam spomine, ki mi bodo tudi čez trideset let risali nasmeh na obraz. Nekaj teh bomo zagotovo ustvarili tudi na prihajajočih praznovanjih, ko bomo najprej eno, nato še drugo posebno prijateljico pospremili v okrogla trideseta.
Kdove lahko pa nam bo tam kakšen trenutek izginil. Kar pa bo ne nazadnje tudi eden od spominov, ki jih bomo zaklenili v poseben predalček srca.