Tako mi je sodelavka Jožica prinesla majhno tlačilko, ker pa je bil ventil postavljen zelo krivo, je nanj nikakor nisem mogel spraviti. Zato sem skušal ventil privzdigniti v ustreznejši položaj, pri tem pa sem iz zračnice nehote izpustil ves zrak, tako da službena tlačilka ni več nič pomagala.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S tomosi iz Serdice do Ohrida
Na pot so krenili v nedeljo zjutraj.
»Ni problema,« sem rekel Jožici, »bom potiskal kolo do Slovenske ulice, tam imajo velike avtomatske tlačilke, ki bodo morda pomagale.« A ko sem prišel tja, sem seveda uvidel, da je Slovenska ulica povsem razkopana in da so omenjene avtomatske tlačilke začasno odstranili. Nato sem pomislil, da je nekaj podobnega servisu za kolesa morda tudi pri poštni stavbi. Ko sem peš in ob sebi potiskajoč kolo prišel do pošte, tam ni bilo ničesar. Spet me je prešinilo, da sem si nekoč že napolnil »gumije« z avtomatsko tlačilko nedaleč od stavbe starega kina, današnjega Gledališča Park. Tako sem se pod vročim soncem odpravil še tja, oprostite, odpravila sva se dva, jaz in kolo. In ko sva prišla do tja, sem že ves oznojen na svoje prvotno veselje videl, da je tlačilka še vedno tam, nato pa je sledilo razočaranje. Ravno zadnji majhni del tlačilke, ki bi ga nadel na ventil, je nekdo odrezal, tako da je bilo vse skupaj neuporabno. Kaj bom pa zdaj? Spet je trajalo le nekaj sekund, pa me je znova prešinila rešilna misel: saj tu blizu je kolesarski center, kjer so mi že nekajkrat zamenjali zračnice na zasebnem kolesu. A ko sem prispel tja, mi je »šef« centra dejal, da pri njih ne servisirajo koles, razen ko jim to dopušča čas. Tega pa trenutno nimajo, je dejal in ob tem pokazal na sedem drugih koles, ki so že čakala na servisiranje. Mi je pa priporočil, da grem do športne trgovine v Lendavski ulici, saj mi bodo tam lahko pomagali. In tako sem nadaljeval svojo kolesarsko odisejado peš pod žgočimi sončnimi žarki še do Lendavske. No, tam je bilo končno konec muk, saj so mi pri Gajšku, kot mu radi še zdaj rečemo, kolo popravili v nekaj urah. Prav gotovo bom naslednjič spet zavil tja, ko bom imel takšne težave. Če je to brezplačna reklama, naj bo, fantje si to zaslužijo.
Mene pa je ta enodnevna pustolovščina spomnila na podobne dogodivščine, ki so se meni in predstavnikom moje generacije zgodile med odraščanjem. Pa ne toliko na dogodivščine, ampak bolj na fraze, domislice in zbadljivke, ki smo jih uporabljali. Zanimivo je, da mi je sodelavec Timotej, ki je kar nekaj let mlajši od mene, povedal, da je enake domislice kot mi v Soboti uporabljala tudi njegova generacija med odraščanjem v Černelavcih. Pri vprašanju, koliko sem potem star, se lahko potolažim, da sem se rodil že po tem, ko je Napoleon zapustil Ilirske province, pa tudi takrat, ko so nemške motorizirane enote zbežale iz Jugoslavije, me še ni bilo na tem svetu. Timotej pa je tudi pripadnik generacije, ki se še vedno spomni, kdo je bil tovariš Tito.
Ena od najbolj priljubljenih besednih domislic našega odraščanja je bila tista, ko si nekomu dejal, naj pove radirka. In ko je to storil, si mu odvrnil: »Tvoj oča po stranišči dirka.« Čeprav se zdaj na stara leta sprašujem, kakšna je bila sploh smiselnost tega stavka. Ne poznam nobenega očeta, ki bi kadar koli dirkal po stranišču. In kaj je sploh pomenilo to, da dirka? Da teče in dela kroge? Ali da se vozi s kakšnim majhnim avtomobilom? Za kaj takega so skoraj vsa stranišča premajhna.
Mi smo radi uporabljali tudi fraze, kot so: »Ges san ges, ti si pa moj pes« (za vse, ki niste Prekmurci, naj vam bo: »Jaz sem jaz, ti si pa moj pes«) ali pa »Mi smo mi, vi ste pa naše smeti«. Tega ni treba prevajati, saj se v slovenščini in prekmurščini glasi enako. Ena od priljubljenih domislic je bila tudi, ko si nekoga poklical z besedo »hej«. Ko se je dotična oseba ozrla, si ji v prvi različici odvrnil: »Za rit se vgej.« (Za rit se ugrizni). In včasih je sledil še dodatek: »Pa nikomi ne povej.« (Pa nikomur ne povej.) V drugi različici pa si svoji »tarči« z nasmehom dejal: »Hvala za pogled.« In največkrat še dodal: »Pa jutri spet.« Ne vem, zakaj je bila ta domislica v slovenščini. Verjetno zato, ker se v prekmurščini »pa vutro palik« ne bi ravno rimalo.
Hvala bogu, da sem lahko odraščal v generaciji s takšnimi besednimi izstrelki kot pa v kakšni sodobni generaciji, ki bulji v pametne telefone in računalnike. Je pa zanimivo, da se mi vse bolj potrjuje to, kar so mi nekoč govorili starejši. Vse jasneje se spomnim takšnih dogodkov in domislic iz otroštva, medtem ko sem pozabil imena več kot polovice sošolcev s fakultete. In včasih se ne spomnim, kaj sem počel včeraj in kaj sem počel dan … Čakaj, pa zakaj sploh pišem to? Kdo je to naročil? Hej, je komu jasno, kaj je to? Hej, hej ti! Hej! Hvala za pogled. Pa naslednji teden spet.