Morje so odpira in zapira pred nami. Ozka skalnata in mokra obalna pot, stisnjena med star visok kamniti zid in nenavadno toplo, razigrano predvečerno morje, ki za hip odkrije in že z naslednjim valom skrije pot pred nami. Stopamo v dolgi vrsti, počasi se vzpenjamo in spuščamo čez mokre skale, nekje se sezujemo, ker ne najdemo prehoda med valovi morja in zidom, pod katerim se morje razpeni. Večer je blag, sonce se je že potopilo, nad visokim in širokim morskim kanalom se je vžgala večerna zarja, z vsakim dotikom svetlobe temno morje za hip zažari in pretrese globine, ki so očem skrite. Ernest Hemingway je nekoč obiskal Zadar in bil je presunjen ter očaran nad sončnim zahodom, ki je odel v škrlat stare palače in kamnita obzidja. Rekel je, da ima to mesto najlepši sončni zahod na svetu, z njim se lahko kosa samo še Key West na Floridi, razumljivo, pisatelj je bil tam doma. S terase svoje poletne hiše, kjer je vsako jutro pisal, je ob večerih opazoval zanj najlepši zahod nad zalivom. Pomislim, vsak ima svoj kraj, četudi samo v spominu, z najlepšim razgledom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Vztrajamo, kljubujemo morju, dokler se pot dokončno ne zapre. Naprej se ne more, valovi so dokončno zalili in potopili vsak prehod pod zidom. Že v mraku preplezamo zid in nadaljujemo pohod skozi zapuščene oljčne gaje. Ko pridemo do vaškega pokopališča, se dokončno stemni. Kamniti križi in kapela z zvonom, za katerega nocoj nočem vedeti, komu zvoni, molčijo, slišati je samo igranje škržatov, saj je še visoko poletje in pred nami je radosten počitniški večer. Pospešimo korak, kot bi bežali pred težko in globoko slutnjo, mislijo, ki tli v vsaki duši.
Na trgu sredi ene najmanjših vasic na otoku je veliko balinišče. Množica starih in mladih se je zbrala okrog peščene steze, po kateri se kotalijo in poskakujejo krogle, pognane iz veščih rok igralcev. Nad vasjo plava dim z žara, med drevesi so napete drobne lučke, ki mečejo sence na nasmejane obraze, iz zvočnikov tolče nerazumljiv trušč in ritem. Daleč od Pariza in olimpijskega blišča, kamor so na videz uprte oči svetovne javnosti, se tukaj na vaškem trgu sredi otoka odvija starodavna igra, ki še zmore vsaj za trenutek očarati s preprostostjo in avtentičnostjo. Drobno kroglico prvi vrže najstarejši igralec, njegove oči se ob pogledu na peščeno stezo, ko opazuje kotaljenje krogle, lesketajo od vznemirjenja in vznesenosti, čuti, da je za hip junak, ne zvezdnik, kot bi se v veščini, v trenutku, v katerem je pognal kroglo, zgostilo vse njegovo življenje, ki ga je preživel na tem vaškem igrišču, vsi dolgi večeri, ko je s peščico vedno istih prijateljev suval krogle brez gledalcev in vrtoglavih nagrad.
Igrali so v zavetju zaupljive in prijateljske anonimnosti, v samoti domačnosti, zgolj zato, da bi pregnali osamljenost in dušljiv otoški dolgčas. Kdor premaga čas, ki se kotali kot krogla, na tem malem prostoru, je resnični junak. Zmagovalec tega večera bo zjutraj že pozabljen, turisti in radovedni vaščani bodo v hipu pozabili njegovo ime, zanj bo edina in trajna nagrada veščina, kako pognati kroglo, kako hitro, kako jo zavrteti v dlani, ali jo bo spustil po tleh ali pa jo sunil visoko v zrak, da bo poletela kot komet proti gruči krogel na drugem koncu steze. In seveda občutek, ostal bo samo občutek, da ima življenje na otoku smisel, kot ima preprosta igra smisel samo za predanega igralca.
Ko se oglasijo kitare in raskav moški glas na improviziranem odru, se množica naglo odmakne od igrišča, igralci ostanejo sami, tako kot so sami vse druge večere, ko se nihče ne zmeni za njihovo samoto in rezultate. Obsedijo s pivom v roki na robu steze, glasno komentirajo minulo igro, čutijo, da so vsi junaki, ki so z igro premagali še eno noč, čeprav o tem ne bodo poročale televizije, niti ne bo slik na družabnih omrežjih.
Vračamo se v popolni temi, žarijo samo strašno oddaljene zvezde, ki se zdijo popolnoma brezbrižne kot krogle za balinanje, čeprav so videle že vse zmage in poraze. Morebiti pa je to res samo veličastna kozmična igra, ki ni tekmovanje, pomislim, ko postanem in fotografiram. Tam, kamor moje oko ne seže, morebiti ni zmagovalcev in poražencev.