Pri tem je za predlagatelja povsem brezpredmetno kaj bo dejansko povprečen Pomurec dobil z novo politično tvorbo. Praktično nič. Kvečjemu bo potonil v še večji zaostanek kot ga ima v odnosu do osrednjega slovenskega prostora že zdaj. Pokrajina ne pomeni nič drugega, vsaj po sedanji razporeditvi moči znotraj pomurskega prostora kot še en vzvod za pretok denarja od revnih k bolj bogatim znotraj regije. Tem zdaj zmanjkuje materialne podstati in iščejo nove poti kako priti do kapitala, če pa že ne to pa vsaj do poti, po kateri bodo lahko uveljavljali svoje partikularne interese na račun ostalih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
No Marjan Kardinar tu ni sam, pomembno je, da je svojo podporo izrekel tudi državni regent (posrednik med vladarjem in rajo) v strokovnem jeziku skrbnik za pomursko regijo. Ta na žalost niti ne dobro ne ve koliko občin ima Pomurje in kaj se v kateri od občin sploh dogaja. V tej zgodbi je zanimivo to kako »regijski ideologi« še naprej nabijajo veliko zgodbo o pomurskem turizmu, skrbi za dobro počutje turistov, o tem ali bo na tej ali oni kolesarski poti tak ali drugačen kažipot. Žal v času delovanja ali povezovanja na regionalni ravni (imamo dve povezavi) pa še nikoli niso opravili resne razprave o tem kako živi povprečen Pomurec in kaj se pravzaprav dogaja z njim. Kljub razvpiti državni pomoči in velikim evropskim vložkom v regijo tako pravi regent in tudi vladar, je slika regije še naprej žalostna.
Praktično vse goričke občine razvojno še naprej zaostajajo in so po indeksu razvitosti manj razvite kot so bile pred desetimi leti. Tudi preostanek »regije« ni v bistveno boljšem položaju in to iz preprostega razloga, ker je regija demografsko izčrpana.
Čeprav je minilo petdeset let od zadnjega velikega predvsem prekmurskega eksodusa prebivalstva, se posledice v svoji katastrofalni obliki kažejo zdaj. Drug mejnik, ki je regijo dodatno uničil je propad delovno intenzivnih panog (pa tu ne gre samo za Muro, ampak celotno kovinsko predelovalno industrijo). Ne v smislu izgube delovnih mest, ampak dodatnega demografskega izčrpavanja regije. Ne samo, da so se ljudje porazgubili in z njimi znanja ter določene veščine, izgubili so se njihovi potomci, ki so izgubili zaupanje v okolje v katerem so odrasli in bi ga morali razvijati naprej. Ko pa je izgubljeno zaupanje je izgubljeno vse. Zaradi izgubljenega zaupanja se je ta generacija odločila za tih protestni eksodus. Če je bilo pri generaciji organiziranega eksodusa še nekaj upanja, da se vrnejo pa se to ni zgodilo, pri tej ni več nobenega zaupanja. Zdaj, ko je šlo zaupanje več ne bodo pomagale nove forme povezovanja. Ti, ki so izgubili zaupanje te pobude razumejo zgolj kot »gonske« pobude za preživetje njihovih pobudnikov, ne pa domorodcev. In če se vrnem k regentu velikemu skrbniku regije in njegovi vehemenci ta skrb izgleda tako, kot je izgledala skrb Američanov do avtohtonih Indijancev v rezervatih. Tudi Američani so tako dolgo pošiljali skrbnike v indijanske rezervate, ki so jim »razvojno pomagali«. Kljub razvojni pomoči pa so plemena propadala. Na koncu so postali eksoti ali »turistična atrakcija«. Ob vseh velikih pobudah se je najprej potrebno vprašati kako daleč smo od tega kar so doživela indijanska plemena. Pa tu ne gre samo za regenta, tudi lokalni poglavarji enkrat morajo nehati zgodbo o »dobrih ljudeh«, ki jih turisti morajo videti, ampak se s temi dobrimi ljudmi morajo začeti ukvarjati in jim ustvarjati pogoje za življenje in delo primerljivimi z ostalimi okolji.
