Angleški režiser Stephen Frears je leta 2022 posnel film Izgubljeni kralj po resnični zgodbi o amaterski zgodovinarki, ki najde pol tisočletja izgubljene posmrtne ostanke angleškega kralja Riharda III. Film omenjam zaradi prizora, ki nazorno pokaže vso absurdnost družbenega sistema, v katerega smo se ujeli, ne da bi prav vedeli, kdaj in kako. Amaterska zgodovinarka Philippa med svojim iskanjem bije tudi bitko z ljudmi, ki bi bili pravzaprav najbolj poklicani za iskanje grobov angleških kraljev, to so ljudje z univerze. A ti imajo zvezane roke, odvisni so od financerjev, financerji pa hočejo, da je vse natančno načrtovano, predviden mora biti dobiček, nočejo metati denarja skozi okno za eksperimente, sploh pa ne za amaterske eksperimente, ki niso pod nadzorom in zato tudi ne pod kladivi finančne in še kakšne odgovornosti, na primer točkovnega sistema napredovanj, pisanja natančnih poročil o delu in navajanja dokazov za porabo denarja. Da te pripustijo k čemu takemu, kot je iskanje kosti izgubljenega kralja, moraš iti skozi dolgoleten proces izobraževanj in treningov. Tudi zelo absurdnih izobraževanj in treningov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Tudi Philippo vidimo na izobraževanju, učijo jih, kako se moraš smejati v telefon, ko se pogovarjaš s stranko, predstojnikom, financerjem ipd. Philippa jih opozori na absurdnost tega, kar počnejo – tisti na drugi strani telefona te vendar ne vidi, ko se z njim pogovarjaš, pravi Philippa (govorimo o tistih starinskih telefonih s slušalko, ki si si jo prislonil k ušesu). Pa ji hitro odgovorijo, da se nasmejan obraz začuti tudi prek telefona. Avtor filma (scenarist, režiser) se je domislil zares dobre prispodobe, kaj vse so nam v tem absurdnem svetu sposobni prodati razni marketinški eksperti, tržniki, prodajalci megle, da ne zapišem kaj hujšega. Toda v resnici si scenarist ali režiser ni izmislil ničesar, samo del stvarnosti je vključil v svoj scenarij/film. Takšni izobraževalni seminarji obstajajo, pa še zdaleč ne samo v Angliji, ampak tudi pri nas v Sloveniji. Poznam ljudi, ki so jih na seminarju učili točno tega, smejanja v telefon.
Kdaj in kako smo se lahko ujeli v takšno godljo in kako je mogoče, da vse te nesmisle le nemo opazujemo? Kolega, ki je na nekem podobnem izobraževanju opozoril na smiselnost treningov smejanja v telefon oziroma temu podobnih veščin in jim pokazal zelo preprosto rešitev za neki problem, in to brez smejanja, je bil takoj sankcioniran – iz državnega zavoda, ki je izobraževanje pripravil, so o njegovem neprimernem in neprofesionalnem obnašanju na seminarju, ki je bil pripravljen na podlagi dolgoletnega in obsežnega raziskovanja tega in tega univerzitetnega profesorja in njegovega tima, obvestili kolegovega šefa in zahtevali primerno opozorilo oz. kazen. V kolegu skratka niso videli pogumnega posameznika, ki se kot Philippa v filmu bori proti birokratskim mlinom in predlaga preprostejšo rešitev za neki problem, ampak provokatorja.
Filmski Philippi je uspelo doseči svoj cilj, ostanke kralja so našli (da si je zasluge za to prilastila univerza, na čelu s svojimi dobičkarskimi financerji, ki so Philippi ves čas metali kamenje pod noge, je že druga tema). Kolega, ki je brez dlake na jeziku povedal, kaj bi bilo treba storiti, pa ni dosegel ničesar. Pravzaprav je imel srečo, da zaradi neprimernega obnašanja na izobraževanju ni bil kaznovan. Ima razumnega šefa, ki ga je početje kalimerov v zavodu pošteno nasmejalo. A razumen šef ni vedno pravilo, morda vedno manj. Zato ni čudno, da se skrivamo in molčimo in iz dneva v dan bolj trepetamo pred norimi idejami špekulantov, infiltriranih v vse pore t. i. družbene nadstavbe, od ideološkega do represivnega aparata.
Po strašnem razdejanju v naši deželi, ki smo mu bili priča pred kratkim, se je zgodil čudež. Vsaj za kratek hip. Prodajalci smeha so se potuhnili v mišje luknje, na plan je priplaval tisti izgubljeni svet, ki ga večina od nas vsaj še malo nosi v svojem srcu in spominu. Glavno besedo so dobili takšni, kot sta Philippa in tisti moj kolega. Nenadoma se je vse zdelo mogoče, solidarnost je postala najpomembnejša vrednota, vsak egomanski pametnjakovič je bil takoj razglašen za navadno tele, uboga kmečka pamet je čez noč začela premikati gore, ki jih zastavonoše in apologeti smejanja v telefon dolga desetletja niso mogli premakniti niti za milimeter. Ko bi le trajalo. Vsaj še kak teden!