Običajno je kup za sortiranje velik, kot bi izpraznili trgovino, ne le družinske garderobe. V tem procesu, vsaj pri nas, nastane več kupov. Eden je za naslednjo sezono, potem so najboljši kosi oblačil otrok, ki so jih prerasli in jih podarimo humanitarni organizaciji, nekaj gre na odlagališče tekstila, iz bombažnih majic naredim krpe za čiščenje za enkratno uporabo, nekaj kosov pa pristane na posebnem mestu.
To so tisti izbrani kosi, ki nekaj pomenijo in imajo posebno vrednost. Ne gre za priznane blagovne znamke, drage kose, kot jih nosijo zvezdniki ali člani kraljevske družine. Ali tiste za poroko in pogreb. Ali za zdravnika. Tudi ne za kakšno malo črno oblekico, ki jo je na piedestal postavila Coco Chanel pred stoletjem in jo imamo vse v omarah. Tudi tiste kavbojke ne, ki jih hranimo za čas, ko se bomo znebili odvečnih kilogramov in bomo spet fit, da jih oblečemo. Seveda te ostajajo nekje zadaj v omari, dokler nam še ostaja upanje, pa se kup samo veča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Pri tem mislim na posebne raztegnjene in izprane majice, udobne puloverje ali kaj drugega, kar je povezano z lepimi, včasih nostalgičnimi spomini, prijetnimi doživetji, življenjskimi prelomnicami, potovanji, prvimi in nepozabnimi trenutki ali pa smo jih dobili od nam ljube osebe. Mednje sodijo tudi kosi oblačil iz različnih obdobij otrokovega življenja, za spomin, da jim bomo lahko nekoč, ko bodo že zelo veliki, pokazali, kako majhni so bili. Mame, pač.
Jaz sem očetu kot srednješolka iz Londona prinesla pulover, sivega z belimi črtami, ki ga je zelo rad nosil. Še zdaj ga vidim, kakšen je bil in kako je bil ponosen, ko sta se na Bledu srečala s turistom iz Velike Britanije, oba v enakih puloverjih. Identičnega je nosil tudi britanski glasbenik, ki je nastopal v slovenski prestolnici in gostoval na nacionalni televiziji, in takrat je vrednost tega puloverja dodatno zrasla. Kljub odličnim referencam je bil zaradi ponošenosti in pranja samo še za domačo uporabo. Zgodba o puloverju, ki ga je nosil moj oče v Jugoslaviji in očitno še pol Velike Britanije, pa je ostala.
Še vsaj en kupček ob sortiranju nastane. Sem sodijo kosi, ki niso več za nikamor. Ponošene majice, ki se še komaj držijo skupaj ali so tanke kot najtanjša svilna nitka, niti svoje oblike in barve nimajo več. Pa jih vedno radi oblečemo. In si pravimo, zdaj zadnjič, a naslednjič spet zgrešijo koš, pristanejo v pralnem stroju in nato v naši omari. Kosi, ki nam dajo občutek druge kože ali kot da nas objame ljuba oseba, občutek, da smo doma, varni, srečni … Zato si jih ne glede na to, kaj vse visi na obešalnikih, radi oblečemo, pa naj bo zunaj mraz ali hlad druge sorte veje okrog nas.
Se mi pa ob tem poraja vprašanje, ali imajo generacije v današnjem času, času neznosne lahkosti menjave oblačil, podobne občutke. Ali se ni morda lahkotnost kupovanja in menjave oblačil preselila še v medsebojne odnose, ki postajajo vse bolj površinski, lahko zamenljivi.
Spet nova majica, ni problema! Itak se je moda včeraj spremenila. Novi prijatelji, zlahka, veliko ljudi je okoli mene ali mi všečka objave. Vedno bo prišla nova moda, novi ljudje, a kaj, če pri tem ne bomo znali ohraniti tistega, kar je vredno in šteje.
Dober, pravi kos obleke je kot dober odnos, dober prijatelj, pravi ljudje, ki jih imamo okoli sebe. Ti nas naredijo dobre in boljše. Če znaš v življenju ceniti in spoštovati, tega, kar imaš, ne zamenjaš zlahka ali kar tako ne zavržeš. Saj se nam je že zgodilo, da smo staro nadomestili z novim,
a to nikoli več ni bilo pravo. Vedno nam je nekaj manjkalo in vedno močneje smo hrepeneli po starem in znanem.
S katerega kupa pa bi vi vzeli majico, ko pridete domov po napornem dnevu ter si zaželite miru in topline?