Prav remenke, ki sem jih ob veliki noči zlagala v košaro z velikonočnimi jedmi z neopisljivim občutkom spoštovanja, so bile navdih za pričujoči zapis. Tudi v želji, da se zapisano bere v luči sprevračanja jajc v modni dodatek prazničnemu času za potrebe potrošniškega »boga«.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Srečali so se ob 60-letnici
Srečanja se je udeležilo 27 sošolk in sošolcev od skupno 70, kolikor jih je obiskovalo dva oddelka.
Pripoved začenjam z zgodbo o podkovanem jajcu. Imela sem starega očeta, rojenega še v 19. stoletju. Izučil se je za kovača, bil ponosen na to, da je nekaj časa preživel v Budimpešti, in na doživeto v avstro-ogrski mornarici med prvo svetovno vojno. Čeprav je bil gospodar na kmetiji, se je za praznike gosposko nosil, vsak prosti trenutek pa namenil branju. Bil je resnega značaja, a eno stvar je počel z otroškim veseljem. Jajcem je pribijal podkve. Najprej je iz svinca oblikoval majhno podkev in šest primernih žebljev, izpihal jajce, potem je začel narahlo pribijati podkev, da so žebljički drug za drugim na drugi strani prebili jajčno lupino. Ne spomnim se, da bi podkev kdaj namestil že v prvem poskusu, ampak je moral izpihati kar nekaj jajc. Ko si je popravil brke in se nasmehnil, sem vedela, da mu je končno uspelo. Ostalo mu je samo še zadnje opravilo, da je okovano jajčno lupino napolnil s finim peskom in s koščkom papirja zaprl zgornjo in spodnjo luknjico.
Stara mama je bila skrbna ženska, ki za moževo početje ni kazala niti najmanjšega razumevanja. Šele pozneje sem doumela, zakaj. Jajca so bila zanjo menjalno blago. Večkrat mi jih je naložila v cekar in me poslala v vaško trgovino, kjer sem jih zamenjala za vžigalice, sol in kvas, pa še za kakšno malenkost, ki je nismo sami pridelali. Jajca so bila njena pravica, njen zaslužek in prispevek k preživljanju družine. Tudi zato smo jih v njeni kuhinji jedli le za praznike, s posebnim spoštovanjem ob veliki noči. Jajca so bila pri hiši tudi darilo sorodnikom ali znancem, kadar so ti prišli na obisk. Ob jajcih sem se kot otrok učila spoštovanja hrane.
Študentom s podeželja so bila jajca v oddaljeni Ljubljani v osemdesetih letih bon za prehrano vsaj za pol meseca. Bila so obvezni del prtljage ob moki, ocvirkih ali zaseki ter tu pa tam še kosu suhega mesa. Zavita v časopisni papir in zložena v kartonasto škatlo od čevljev so običajno varno prestala pot z avtobusom ali vlakom. Včasih pa tudi ne, ko so bile potovalke v prtljažniku avtobusa naložene druga na drugo ali ko si je katero vzel za sedež na vlaku eden od mladih potnikov. Prav enega smo imeli na sumu, da je to počel namerno, s kančkom nagajivosti v očeh. Ko so jajca škrtnila pod njegovo težo, se je hitro odpravil po solidarnostno nabirko od vagona do vagona in glasno spraševal: Kdo ima jajca? Vsak, ki jih je imel v torbi, je prispeval kakšno iz svoje prehranske popotnice in tako jih je prijatelj nabral več kot zdrobil s svojo ritjo.
Prišel je čas izobilja, tudi pri hrani, in čas, ko so strokovnjaki jajcem vzeli spoštovanje in jih tako kot svinjsko mast razglasili za pregrešno živilo za naše zdravje. Danes je znano, da po krivem, da so se ti, ki so nam to razlagali, krepko motili.
Tudi zdaj nam bo po zamisli predsednika vlade o zdravi prehrani levite pela skupina strokovnjakov. Decembra je bil za usmerjanje prebivalstva na pravo pot glede prehrane ustanovljen strateški svet za prehrano. Njegovi člani so dobili nadvse pomembno nalogo, to pa je, kot so zapisali v vladnem gradivu, da pripravljajo predloge in ukrepe za boljšo oskrbo ljudi s cenovno dostopno, kakovostno in varno hrano, ki ima hkrati tudi najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje. Globok poklon visoko zastavljenim ciljem. Toda že prva priporočila strokovnega sveta, smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, so namesto navdiha ljudem prinesla razburjenje.
Mislim, da so s predsednikom vlade na čelu že v prvem koraku zgrešili smer. Spregledali so namreč bistvo, ki se skriva tudi v mojih zgodbah o jajcih. Hrana je življenje. Je veliko več kot zgolj skupek nekih snovi, ki jih moramo pogoltniti za preskrbo telesnega ustroja. Hrana je življenje. Hrana nas določa kot ljudi in oblikuje kot skupnost.