Čisto predolgo je že, da me je oplazil kak dovtip, da sem mačka. Dobra, prava, kakšna … mačka, pač. Z mačkami se nikoli nisem poglobljeno ukvarjala. Na začetku študija se je v družinsko hišo vselila izjemno razvajena perzijka z rodovnikom na h, zaradi česar ji je bilo ime Hy, a takrat sem imela druge prioritete in dlakasta, samosvoja in arogantna mačka zagotovo ni spadala mednje. Tako v resnici nikoli nisem raziskovala mačjega vedenja in značaja, čeprav sem iz nekega osnovnega poznavanja simbolov vedela, da so mačke nenavadna, skrivnostna, celo mistična bitja. Tudi mačke, ki so bile pri babici in dedku na kmetiji, so bile daleč od hišnih in priljudnih kepic za božanje in so bile pravzaprav dobro vzdrževana delovna sila za lovljenje miši. V glavnem, do letošnjega julija mi je bilo za mačke bolj ali manj vseeno oz. sem se z njimi še največ ukvarjala ob branju otroške in mladinske literature, ki je kandidirala za nagrado večernica, in ugotavljala, kako se slovenske avtorice in avtorji zelo radi vživljajo v karakterje mačk, psov in … nogometašev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ambiciozni načrti za vzpostavitev Talent centra Slovenija ob Soboškem jezeru
Soboški projekt simbolno podprli obe največji združenji slovenskega gospodarstva – Pričakujejo še podporo države in potrebne milijone
Prvo julijsko sredo popoldne sem iz bolnišnice pripeljala moža, ki je začenjal enomesečno okrevanje po operaciji žolčnika. V četrtek dopoldne sta nama svak in nečakinja v tritedensko varstvo oddala Lili Zakintos, rahlo depresivno želvo, ki še nima ugotovljenega spola, in nato se je čez nekaj ur na terasi pojavil majhen črn mucek z veliko belo liso pod brado in glasno zamijavkal. Gledal je milo, iz jantarjevih očk je odmeval nem krik po hrani. V hladilniku je ostalo nekaj piščanca, ki ga je mož zaradi stroge diete z lahkoto prepustil mačku, in začetni šok, kaj z mačkom, ki ga je ali nekdo odvrgel na bližnjem javnem velikem parkirišču ali pa se je mladiček pripeljal pod pokrovom avtomobila, je zamenjalo stanje paničnega reševanja problema. Sosedje so že nekaj časa iskali pobeglega mladička, toda naš ni bil njihov.
V Radencih gospa Tamara že petnajst let hrani prostoživeče mačke in takoj se je vključila v aktivno reševanje problematike mačjega migranta. Facebook se je izkazal kot izjemno učinkovit medij obveščanja, a razen mnogih všečkov, srčkov in izrazov simpatij ter navijanja, da posvojiva prestrašeno bitje, do pravega lastnika nismo prišli. Zelo hitro se je odzvalo tudi Društvo za zaščito živali Pomurja, ki je delilo objavo. Njihova prvenstvena naloga je obveščanje o izgubljenih in zapuščenih živalih, terensko delo in pomoč socialno šibkejšim lastnikom pri hranjenju in urejanju veterinarskih storitev, ker pa so že sami imeli vse kapacitete začasnih skrbnikov zapolnjene, dnevno pa morajo nahraniti do tristo mačk, našega niso mogli prevzeti. Pravim našega, ker so mi mačkoznalci takoj pojasnili, da lastnik mačke postaneš v trenutku, ko jo nahraniš. Naš je bil tako prestrašen in asocialen, da je večino časa ždel pod avtomobilom ali med cipresami. Prijateljica z mačjimi izkušnjami mi je pokazala trik, kako s pogledom umiriti prestrašeno mačko, in z Niki sva za hip sinhrono zadremala.
Potem sem šla v veliki šoping. Ugotovila sem, da obstajajo posebno mačje mleko za mladiče, hrana za mladiče brez aditivov, briketi z vitamini in neverjetna ponudba igrač, stranišč in še čudežno sredstvo, s katerim mačka prisiliš, da si mu všeč – mačja meta. Ko sva ga čez teden dni pod pretvezo poskušala spraviti v košarico, da bi ga odpeljala k veterinarju, nama je tako zameril, da je izpod avtomobila prilezel le, ko naju ni bilo v bližini. K veterinarju sva po tablete proti zajedavcem šla brez njega in se morda tudi malo osmešila, ko sva povedala, da najin maček nima samo imena, ampak tudi priimek. Niki, ker je spolno nevtralno, je rekel mož (šele kasneje nama ga je med igro uspelo prevaliti na hrbet in ugotovila sva, da je fant) in Penina po mestu usodnega srečanja.
V naslednjih tednih se je rekonvalescent na moč trudil socializirati mačka, jaz pa sem pasla želvo, stregla možu in mačku nastavljala košare in plezala. Po mesecu dni se je zgodilo, kar je bilo neizogibno. Z možem sva za nekaj dni odpotovala in mačka, ki je medtem v olimpijski maniri osvojil garnbret plezanje po sosedovi zapuščeni fasadi, visoko bočno preskakovanje čez Lili Zakintos in diagonalno spanje na mehkih blazinah za najboljše goste, velikodušno pa se je pustil že pogladiti po dlaki, sta dvakrat dnevno hodila hranit in animirat starša. A se je črno mače preveč radovedno sukalo po parkirišču in na dopustu naju je dohitela facebook objava najditelja črnega mačka z veliko belo liso pod brado in jantarjevim pogledom.
Prijazen gospod mi je pojasnil, da je mačka opazoval dva dni, kako se sprehaja po parkirišču, nato pa ga je s klobaso povabil v košarico in odnesel domov. Niki Penina, ki ima zdaj najbrž neko drugo ime, prebiva na kmetiji pri najditeljevi tašči in je menda pravi divjak. Po vrnitvi z dopusta sva z možem s cmokom v grlu pospravila mačje igrače, nakupljeno hrano pa podarila srčni gospe Tamari, ki v radenskem parku vsak večer hrani nikogaršnje mačke. Če je res, da si mačke izberejo ljudi in da k nam prihajajo s poslanstvom, je Niki Penina to zelo dobro opravil, saj je mož v času bolniškega dopusta, ki je trajal natančno toliko dni, kot je bil pri hiši maček, lepo okreval.
In če bi me še kdaj kdo primerjal z mačko, bi to vzela kot izjemen kompliment. Pridem in grem, ko se mi zazdi, ljubezni si ne pustim izsiliti, pod mehkimi blazinicami skrivam nabrušene krempeljčke, pristanem na tačkah tudi po velikem lupingu z drevesa in na ljudi delujem pomirjujoče. A Niki Penina me je spomnil tudi, da smo ljudje v bistvu še vedno dobri in znamo poskrbeti za šibke in zapuščene. Kljub vsemu pa kaže izkoristiti akcijo v septembru, ko bodo veterinarji sterilizirali in kastrirali mačke z dvajsetodstotnim popustom, kot napoveduje pomursko društvo, kajti to je pravzaprav izhodiščni problem prostoživečih mačk brez lastnikov. Strah pred zapuščenostjo v jantarjevih očeh pa me še zdaj ostro pika v spomin.