Jezna sem, da se junija 2023 sploh pogovarjamo o tej temi. Pred dnevi je na Poljskem umrla še ena ženska, ker ji zdravniki niso pomagali, ko se je med porodom znašla v težavah. Otrok je bil še živ, ampak ker je v državi splav prepovedan, ga zdravniki niso hoteli opraviti in so uveljavljali ugovor vesti. Dokler je bil otrok živ, so žensko torej mučili, čeprav je bilo jasno, da če ne prekinejo nosečnosti, bosta umrla oba. In tako se je tudi zgodilo. Namesto ene krute smrti sta se zgodili dve. Zaradi neumnih odločitev ljudi, moških, ki roditi sploh ne morejo.
O tem odločajo ljudje, ki nimajo za to nobene pravice. Ne vedo, kako je imeti maternico, ne vedo, kako je imeti menstrualne krče, ne vedo, kako se ženska počuti, ko iz nje izteče še pa še decilitrov krvi. Ti ljudje ne poznajo občutka sramu, ko jo velika količina krvi preseneti in se madež pozna na hlačah. Ne poznajo občutka bolečih prsi, ki so bile pripravljene, da se mlečne žleze napolnijo z mlekom, pa se to ni zgodilo. Ne poznajo bolečin v križu, ki spremljajo menstrualne krče, ne vedo, kako je ob tem imeti še drisko, ki velikokrat spremlja menstruacijo. Nimajo pojma. A vendarle se čutijo sposobni odločati o tem, ali lahko ženska, ko enkrat zanosi, otroka obdrži ali ne. Ženska, ki ima edina to sposobnost, da rodi, o tem, ali bo dejansko rodila, ne odloča sama.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Nihče drug ne ve, v kakšnih okoliščinah je zanosila. Morda se je v spolnosti znašla premlada in neizkušena in zanosila. Morda je bila naivna in v navalu poželenja verjela besedam »bom pazil«, nato pa zanosila. Lahko je bila žrtev krutega zločina posilstva in ji je otrok spomin na to trpljenje, zato ga ne želi imeti. Lahko zdravniki med nosečnostjo ugotovijo, da je otrok zelo poseben, bolan in bi bolj kot živel trpel, z njim pa tudi vsi naokrog. Otrok namreč pride za vse življenje.
Odločitev, da bo ženska splavila, je gotovo ena najtežjih v življenju. Poznam ženske, ki jim je ta odločitev izjemno zaznamovala življenje, pa se tega niso niti zavedale. Še leta po tem so se počutile krive, tudi podzavestno zavračale kasneje rojene otroke. To so hude travme, ki nam lahko dajo vedeti, da odločitev o splavu nikakor ni lahkomiselna, zaletava in daleč od tega, da bi bila lahka. Je rešitev iz stiske in krik na pomoč. In da stojimo ob človeku, ki nas prosi za pomoč in mu ne pomagamo, temveč le gledamo, kako trpi in pred našimi očmi umira, je barbarsko. To je naslednja stopnja mučenja in za te ljudi je rezerviran poseben krog pekla.
Ta patriarhalna družba je še vedno globoko zakoreninjena v nas. Moški si še vedno prelahko jemljejo pravico, da bodo odločali o ravnanju z ženskimi telesi. To se začne že v osnovni šoli, ko fantje spoznajo, da obstajata dva spola in »želijo raziskovati« ženska telesa. Vsak dotik, ki ni sporazumen, za katerega ženska ni dala soglasja, je spolna zloraba. Ne, ni normalno, da natakarico pobožaš po zadnji plati, ko prinese pijačo na mizo, ni normalno, da preveriš po hrbtu, ali nosi modrček. Ni normalno, da jo vprašaš, ali nosi tangice. Si predstavljate, da ženske hodimo po svetu, pa grabimo moške za moda? Pa ob začudenem in zgroženem pogledu rečemo, da nismo želela nič slabega, le naklonjenost kažemo. Se ne zdi vsakdanje, ne? Zakaj bi torej bilo normalno obratno?
Stoletja so minila, preden smo si ženske izborile svoje pravice in te niso samoumevne in nikoli ne bodo. Vedno znova jih moramo varovati in se zanje boriti. Grozljiv primer je Afganistan, kjer so ženske pred očmi sveta izginile iz javnega življenja. Zakrite od glave do pet, odstranjene iz šolskega sistema, porinjene nazaj v dom, da bodo služile mesenim užitkom mož, ki si jih izberejo. Same pri tem nimajo nobenega glasu.
Dragi moški, veliko vas je, ki se zavedate, česa vse smo ženske sposobne, in nam to tudi poveste, svoje spoštovanje izkažete, hvala vam za to.
In ravno vi lahko pomagate v našem boju, s tem ko prijatelje opozorite na nespodobno obnašanje. S tem, da branite naš položaj in pravice, s tem, da nas obravnavate enakovredno. Ker to smo – enakovredni. Veliko se nas zaveda, da se v življenju odlično dopolnjujemo in drug drugega potrebujemo.