16. julija 1945 natančno ob 5.30 se je na obzorju puščave v Novi Mehiki pojavil strah v obliki neusmiljene strele, ki je razklala mirno nebo. Napetost je visela v zraku kot zadržan dih, zapečaten v usodnih trenutkih. Vsi pogledi so bili uprti v silhueto zloveščega stolpa, okovanega z nezemeljskim sijajem. Nad temo človeškega obstoja se je razlila svetloba tisočerih sonc, ki je v enem samem trenutku razkosala vse zakone narave. Raztrgana je bila tančica neranljivosti, ki je čuvala človeštvo pred samim seboj. Človek je ustvaril orožje, ki bi lahko zapečatilo usodo civilizacije, vendar pa je ta trenutek prinesel tudi spoznanje o nepredstavljivi moči, ki jo ima človeški um. Vprašanje ni bilo več samo to, ali zmoremo, temveč kako bomo uporabili to moč za dobrobit človeštva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(NAPOVED) O teh vsebinah pišemo v prvi majski številki
Vestnik je zaradi prvomajskih praznikov tokrat izšel v petek.
Prvo testiranje atomske bombe, znano tudi pod imenom »Trinity«, je pomenilo začetek novega poglavja v zgodovini človeštva – poglavja, ki je prinašalo grozo, a hkrati tudi upanje. Prej ni bil nihče stoodstotno prepričan, da ne more pri tem priti do usodnega sodnega dne, ki bi lahko pomenil uničenje življenja na Zemlji, saj so nekateri znanstveniki menili, da bi lahko moč eksplozije zanetila celotno atmosfero našega planeta. Zakaj so torej tvegali in kljub temu izvršili poskus? Predvsem zato, da jih ne bi prehiteli nacisti in na ta način imeli v rokah ves svet, kar pa je bil dokaj slab izgovor, saj so se Nemci predali že več kot mesec dni pred tem. Sodelujoči znanstveniki v tem projektu, ki se je skrival za imenom »Manhattan Project«, so bili takrat že v takem zanosu, da uspešnost projekta sploh ni bila več vprašljiva, saj so vse zelo temeljito pretuhtali. Na koncu je bilo pri pritisku na gumb ključnega pomena samo to, da je tedaj preminulega predsednika Roosevelta nadomestil nov predsednik Truman, ki je slepo verjel v zanesljivost jedrskega poskusa, saj je imel v mislih predvsem to, da bo s tem orožjem v rokah ob končanju druge svetovne vojne lahko nastopil z novimi pogoji.
Za očeta jedrske bombe se smatra J. Roberta Oppenheimerja, ki je bil ameriški fizik, rojen 22. aprila 1904 v New Yorku, in je postal eden najpomembnejših in najvplivnejših znanstvenikov 20. stoletja. Bil je ključni akter v razvoju prve atomske bombe med drugo svetovno vojno in ima pomembno mesto v zgodovini jedrske fizike. Pozneje je nekje izjavil, da ga njegova izkušnja spominja na legendo o Prometeju, ki ga je Zevs kaznoval, ker je ljudem dal ogenj, zato ni naključje, da je njegova biografija nosila naslov Ameriški Prometej. In prav adaptacija slednje na filmska platna je 21. julija preplavila kinematografe širom sveta z novim filmom režiserja Christopherja Nolana z naslovom Oppenheimer, ki je bil posnet z revolucionarno tehnologijo IMAX in popolnoma brez računalniških učinkov. Ampak ne razveselite se preveč, saj si ga lahko v Evropi v izvirnem doživetju ogledamo samo v IMAX kinodvoranah v Pragi in Londonu, ostale kinodvorane s to tehnologijo pa nudijo zgolj oskubljeno izkušnjo. In kako za vraga je prišlo do internetne »meme« šale »Barbieheimer« in kaj imata skupnega filma Oppenheimer in Barbie? Popolnoma ničesar, razen tega, da sta oba izšla istega dne in na dan premiere skupaj obrnila 300 milijonov dolarjev, kar se v zgodovini kinematografov še ni zgodilo. Smešno se mi zdi, da sedaj nekatere ljubitelje teh dveh filmov, pri čemer večinoma ne gre za skupne, skrbi, da ne bi spletna šala Barbenheimer slučajno zasenčila katerega od posameznih filmov.
Ko razmišljam o naši človeški pustolovščini in kako ponovno s strahom zremo v prihodnost, kot smo takrat v času hladne vojne, ne morem mimo izjemnega filma Dr. Strangelove režiserja Stanleyja Kubricka. Ta kultni film je satirična črna komedija iz leta 1964, ki se osredotoča na grožnjo jedrskega uničenja med hladno vojno. Paranoični ameriški general naroči jedrski napad na Sovjetsko zvezo, kar sproži zaporedje smešnih in absurdnih dogodkov, ko različni liki skušajo preprečiti katastrofo. Film raziskuje absurdnost jedrske vojne in poudarja nevarnosti človeške neumnosti in političnih igric. Lahko je v poduk vplivnim v svetu, kako se s tovrstnimi izzivi soočati z modrostjo, razumevanjem in spoštovanjem do življenja in sveta.