Sovražni govor in vse, kar je povezano s tem, je postalo del vsakdanjih pogovorov. Pri tem je zanimivo opazovati razlage. Večinoma se avtorji žaljivk, potem ko so jih izrekli ali zapisali in nato doživeli protest, sklicujejo na svobodo govora. Seveda pri tem izhajam iz lastnih odločitev. Kljub temu da je uzakonjena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja ter da vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, sem se že zdavnaj odločil, da žaljivke in podobno črtam iz svojega besednjaka. Svobodo izražanja dojemam kot neki dialog, argumentiran in podkrepljen z dokazi. Vsebinsko debato skratka. Mnenja nasprotne strani sprejemam, a nikjer ne piše, da se moram z njimi tudi strinjati. Nestrinjanje prav tako ne pomeni, da je treba poseči po žaljivkah in grožnjah in svoje absolutno neoporečne trditve braniti po vseh možnih kanalih s hudournikom žaljivk na račun nasprotne strani.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Eden izmed lepih primerov je bilo nedavno jutro. Moj dan se namreč začenja, če odmislimo obvezno kavo, s pregledom novic in nekaterih družbenih omrežij. Na enem teh je nekdo uporabil izraz opankarji, ki sta ga (aktualno) zamenjali oznaki limke in gaserji. Avtorja ali avtorico izraza sem spomnil, da ni prav, da neko entiteto označuje za opankarje, in da vseh pač ne gre tlačiti v en koš. Odgovor, ki sem ga dobil, nima mesta ne tukaj, še manj v mojem osebnem izrazoslovju. Na omenjenih omrežjih so seveda zelo priročni nadimki in zgovorne profilne slike, ki naj bi skrile identiteto avtorja.
Skrivanje je ena izmed reči, ki jih ne razumem, še manj cenim. Kako naj jemljem resno nekoga, ki se predstavlja kot vrsta zelenjave. Resnici na ljubo komentarjev pod novicami itak ne berem, ker najpozneje pri tretjem komentarju pridemo do teme, ki nima niti v obrisih povezave z vsebino. Pri oznakah, kot so opankarji, limke, gaserji in podobno, ne gre več za svobodo govora, kajti čeprav mednarodno pravo ščiti svobodo govora, obstajajo primeri, ko je lahko govor legitimno omejen. Na primer, ko tak govor krši pravice drugih, s tem da spodbuja sovraštvo, diskriminacijo in/ali nasilje. Seveda se lahko pri tem v nedogled prepiramo, do katere meje gre svoboda in kje se začne spodbujanje sovraštva in diskriminacije. Jasno, da bomo ostali vsak na svojem bregu.
Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. V tem smislu lahko povem svoje mnenje tako kot ti svoje. Koliko bomo to upoštevali, je druga zgodba. Prav tako mi ni treba ničesar razumeti, le sprejeti. Sprejeti ne pomeni strinjati se, hkrati pa ne pomeni, da se moramo sovražiti ali obkladati z žaljivkami in namigovanji. Tisti, ki podžigajo najbolj nizkotna dejanja, se tega lotevajo z namenom. Ko se zgodi nekaj skoraj nepredstavljivega, pa je treba najti krivca. Zelo priročen krivec so mediji. Pri pripisovanju krivde ne gre spregledati, da nimajo dolžnosti oblikovanja javnega mnenja. Mnenje si ustvari na podlagi prebranega, slišanega ali videnega vsak sam. Res pa je dolžnost medija, da poroča in opozarja na neskladja in odklone.
Pri tem pridemo do ključne točke, poznati je treba dolžnosti, sploh v odnosih in komunikaciji. Ne nazadnje je dolžnost vseh deležnikov družbe spoštljiva komunikacija in odnos. Tudi ali predvsem takrat, ko se z nečim ali nekom ne strinjamo. Dolžnost je, da smo mlajšim vzor, prav tako, da jih naučimo, da se lahko z nekom ne strinjajo, ne razumejo, morda tudi ne sprejmejo, a pravico do izražanja in življenja po svoji meri ima vsak, dokler ne krši naših pravic ali prestopi meja.
Kako daleč lahko pripeljejo podžiganja in namigovanja na boj z orožjem, smo videli ničkolikokrat. Običajno se netilci sporov in namigovalci nikoli vsebinsko ne opredelijo, ali je opredelitev neki izraz, ki ga niti ne razumejo, še manj znajo razložiti. Ko zmanjka argumentov ali jih preprosto ni, pridemo do sodb na podlagi videza. Soditi vsevprek zgolj na podlagi videza in lastne domišljije je namreč lažje. Kolikor se spomnim, so nas učili, da imamo pravice in dolžnosti. Vseh pravic se zelo dobro zavedamo, pomisliti pa je treba tudi na dolžnosti. O dolžnostih bi se bilo treba pogovoriti.