Nekako v smislu, da ti je vsak dan lažje živeti brez nekoga, ki ti je bil blizu. Da se podobno kot pri drugih izgubah sčasoma navadiš, jih sprejmeš in tako sprejmeš tudi smrt bližnjega. Pa ni tako, drage ljudi pogrešaš samo še bolj, ob različnih trenutkih, morda le bolečina, ki reže ob misli nanje, sčasoma izgubi nekaj ostrine.
Na naše najbližje nas spominja mnogo reči. Še vedno so tu kraji, ki so jih imeli radi in jih kdaj obiščeš, ker te tako močno spominjajo nanje, ali ko vsako leto zacvetijo rože, ki so jim bile pri srcu, še vedno so knjige, ki so jih brali, in zgodbe, ki so večne. Dolgo pa je do trenutka, ko nehaš ob kosilu samodejno tudi zanje postavljati krožnike, ko te več ne prešine misel, da jih moraš poklicati in jim povedati kaj lepega, ne da bi imel občutek, da se hvališ, ali se potožiti, kako ti je težko, ne da bi se ob tem kdo porogljivo nasmehnil. Kdaj jih nehaš pogrešati, želeti, da bi jih vprašal za nasvet, kdaj iz omar pospraviš njihove osebne predmete in kdaj si iz imenika izbrišeš njihovo telefonsko številko?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Žalost ostaja, ne moreš ji uiti, pa naj še tako bežiš ali se skrivaš pred njo. In le tisti, ki so že nekoga dragega izgubili, razumejo, kako boli. Drugi pa težje dojamejo, zakaj ni dobro, da se po izgubi nam dragega samo še bolj zamotimo z delom, z obveznostmi in počnemo vse, da pozabimo. Kajti naj še tako hitro tečeš pred žalostjo, se skrivaš in izmikaš, te na koncu počaka. In se naseli ali zagozdi v tisto praznino, ki je nastala ob izgubi. Žalosti ne moreš pretentati. Je proces, skozi katerega moraš iti počasi in brez preskakovanja ovir. Lahko da te zjutraj, ko se zbudiš, čaka ob vzglavju postelje ali ob koncu dneva. Izgubo bližnjega je treba predelati postopoma in žalosti prepustiti pot, da opravi svoje, tudi če preveč boli. Vsekakor pa bolj razumeš, kako prazen postane svet, ko umre nekdo, ki si ga imel rad.
Danes je o tem, kako nekoga pogrešaš, težko govoriti na glas, jih pa lahko ohranjaš v spominu, od koder se v sanjah ali mislih vračajo. Mene včasih, pa ne vedno, in to samo ob prvem požirku kave, navdajajo posebni občutki sreče. Že z drugim požirkom to izzveni. Kako nenavadno se mi je to zdelo, dokler nisem prebrala, kako so pisca zgodbe ob magdalenskih kolačkih in čaju prav tako prevevali kratkotrajni občutki sreče in je spoznal, da so to bili spomini na pokojno teto, ki jim je vedno postregla s temi kolački in čajem. Podobno sva tudi midva z očetom večkrat pila kavo in se pogovarjala o vsem, tudi o prebranih knjigah in katere naj preberem. Od očetove smrti je minilo že več let, jaz pa še zmeraj zbiram pogum, da bi prebrala knjigo Eleganca ježa avtorice Muriel Barbery, o kateri je tako slikovito pripovedoval.
Sodobna družba se odmika od smrti, odhajanje in umiranje sta potisnjena v ustanove, za zavese in nista skrita le pred otroki, skrita sta pred odraslimi. Tudi o žalovanju in prebolevanju smrti bližnjega se premalo odprto govori. Je tabu tema, rezervirana za osebne zidove posameznikov. Kot da se ne spodobi govoriti o žalovanju, žalosti in mrtvih. Verjetno se ljudje počutijo nelagodno in ne želijo dodatno vznemirjati svojcev, ki žalujejo, zato raje molčijo, sprašujejo neumnosti, samo da se ne bi tudi sami soočili s žalostjo sogovornika in pogovorom o smrti. Ne omenjajo niti imen umrlih, ne želijo spomniti, da so nekoč bili in da so, verjetno tudi njim, pustili svoj pečat. Ali pa gre za to, da ljudje samo preveč hitro pozabimo.
Nekaj pa ti soočenje s smrtjo, ki toliko vzame, vendarle da. Ko enkrat izgubiš koga od svojih bližnjih, nanjo gledaš povsem drugače, z manj strahu in z manj strahu se približaš nekomu, ki je nekaj takega tudi doživel. Ne bojiš se spregovoriti o smrti, žalovanju, saj dobro veš, da ravno pogovor o tistih, ki jih ni več, deluje očiščevalno. Potem tudi solze, ki jih zadržuješ, ne tiščijo več kot težki kamni. In kar je še pomembneje, kot pravimo, da mrtvi živijo samo tako dolgo, dokler živijo v naših mislih.