Ko sem bila v mali šoli, je v naš vrtec kot pedagoško čudo treščila vzgojiteljica s fakulteto. Spomnim se, kako so se mame pogovarjale, da je najbolj izobražena v celotnem vrtcu, še bolj kot ravnateljica, ki je imela samo nekakšno učiteljišče. Bila je visoka in vitka in delala si je trajno. Tega se že spomnim, ker so si trajno običajno delale osmošolke pred birmo ali valeto in so zato bile že skoraj odrasle. Spomnim se tudi njenega imena, ker svoje prve vzgojiteljice s fakulteto ne pozabiš. Tudi ona je bila ponosna nase. Hodila je vzravnano in kar naprej smo morali vleči neke črte in risati vzorčke. Govorno sem bila precej razvit otrok, v glavi sem že tedaj imela večpasovnico. Zato pa je bilo moji rokici povsem odveč ostajati znotraj črt in linij.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
In sva z vzgojiteljico imeli problem. Za kazen mi je naložila, da doma izrišem tri strani vzorčkov, ki si jih je izmislila samo zame. Mama je kot sokol stala za mojim hrbtom in spremljala vsako mojo črtico, vmes smo porabili vse zaloge radirke, bilo je tudi nekaj vpitja in joka. Oboževala sem namreč risanje in moji vzorčki se mi do usodnega srečanja z vzgojiteljico niso zdeli tako slabi. Nekje pozno zvečer sem te preklete vzorce končno izrisala in potem od muke, da jih ne pozabim doma, pa tudi od adrenalina, ker so tokrat črte in pike res stale na mestu, pol noči prebedela. Drugo jutro sem jih vsa vročična pokazala vzgojiteljici s fakulteto, ona pa je prhnila skozi nos in rekla: »Tega zagotovo nisi naredila sama, bom se pogovorila s tvojimi starši.«
Menda obstaja nekaj takega kot suvereno starčevsko spominjanje. Globlje kot lezeš v starost, bolj živi in tudi avtentični so tvoji spomini iz zgodnejših obdobij življenja. Hkrati pa pišeš nakupovalni listek, dvakrat v razponu ene ure krtačiš zobe in prijateljico že tretjič vprašaš, kam gre na dopust. O tem sem razmišljala neki dan, ko sem prebirala novico o noveli zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki naj bi trenutno rešila akutno pomanjkanje učiteljev v šolah. Te bodo lahko zaposlovale kader brez pedagoškega in andragoškega znanja. Konkretno bo to sicer pomenilo, da se bo moral tak učitelj takoj vpisati v ustrezen program in v treh letih takšno kvalifikacijo tudi pridobiti, a tehnično gledano bo lahko v razred vstopil strokovnjak brez ustreznih pedagoško-andragoških znanj. Seveda gre za gašenje požara, pred meseci so se začele javne razprave na temo pomanjkanja učiteljev, slišali smo res alarmantne številke, menda naj bi trenutno primanjkovalo okoli 4000 učiteljev.
Tretjina osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev leze proti suverenemu starčevskemu spominjanju, podmladek ustrezne smeri išče bolje plačano delo v gospodarstvu. Seveda, sindikat je takoj ponudil instant rešitev: zvišanje plač. Ministrstvo bo za deficitarne poklice podelilo več štipendij, uvedli bodo pripravništvo. Ko se je začelo govoriti o spremembi kurikuluma, pa so jasno povedali, da sprememb ni mogoče uvesti hitreje kot v nekaj letih. Tretješolec mora recimo v enem popoldnevu, brez v šoli pridobljenega računalniškega znanja, izdelati prezentacijo. Maturant poznati najboljšo linearno aproksimacijo funkcije v bližini vrednosti funkcije z nekim argumentom, čeprav bo po diplomi šel za blagajno k veletrgovcu, ker bo v njegovi stroki delal pač bratranec soseda ravnateljevega teniškega prijatelja.
Zavod za zaposlovanje je trenutno preplavljen z razpisi za prosta delovna mesta v šolstvu. Naravoslovci menda delo dobijo takoj, družboslovci in jezikoslovci sploh ne. Za posamezno mesto se prijavi tudi nekaj deset kandidatov z ustrezno izobrazbo. A bodimo iskreni, večina zaposlitev je dogovorjenih že prej. Razpisi so zgolj formalnost, da je država sita, ravnatelj pa cel. Kakšna je vloga zavoda za šolstvo pri reševanju problema, nihče prav dobro ne ve, še najmanj učitelji. Je pa zavodski aparat precej obilen, v njem je zaposlenih tudi precej naravoslovcev, ki bi morda lahko zopet šli v razrede, tako, za prvo silo. Ne jamram, iščem rešitve. Zniževanje standardov in zahtev učiteljem zato, ker država nima drugih mehanizmov, kako učiteljski poklic narediti privlačen in spoštovan, najbrž ni prava pot. Verjetno si nihče ne želi, da bi njegov otrok bil poskusni zajček preskušanja vzgojnih in pedagoških modelov učitelja brez ustrezne strokovne podlage. Ampak, hej, tudi vzgojiteljice s fakulteto lahko v otroku ubijejo veselje, kajne?