Kdo še danes sploh bere časopise? Kdo jih kupuje ali je celo naročen nanje? Zakaj pa bi jih, saj je vse takoj na internetu. Pa še zastonj. Če se zgodi nesreča, požar ali kaj drugega hudega, je v naslednjem trenutku vse na spletu, na družabnih omrežjih. Le kdo bi čakal dan ali več na objave v časopisu? To je aktualno kot lanski sneg. Medtem ko resni mediji ne izdajajo podrobnosti in osebnih podatkov o udeležencih, je na družabnih omrežjih in medijih, ki to povzemajo, vse. Do potankosti in ni vrag, da se takoj ne najdejo ljudje, ki poznajo vpletene, znajo o njih kaj šokantnega in razburljivega. In če so take novice še malo zalite s krvjo in spermo, še malo bolj črne in zlovešče, toliko bolje. To se bere. Kdo bi potem bral poročila v časopisu. Živ dolgčas!
»Jaz berem samo tisto, kar me zanima,« pravijo mnogi, ki si na spletu sami določijo teme in strani, ki jih želijo videti in prebrati. Pa je res tako? Med branjem članka na spletu, ki smo ga sami izbrali, se sploh ne zavedamo, da nam v vidno polje in s tem v našo pozornost pripelje avto, nas sprašujejo po zdravstvenih težavah in hkrati ponujajo zdravila za rešitev teh težav. Pri tem skušamo spregledati moteče dejavnike in brati naprej, da lahko beremo tisto, kar nas zanima, vmes pa se še večkrat pripelje avto in kdo zapleše v naši pozornosti. Nič hudega, saj smo si članek, ki ga beremo, izbrali sami.
Ko prebiramo zgolj to, kar nas zanima, si samo potrjujemo lastna prepričanja in mnenje. Podobno je, če se gibljemo samo v krogu prijateljev in ljudi, ki mislijo enako kot mi, ki delajo enako ali podobno kot mi. Tako smo vedno bolj prepričani, da je prav edino to, kar mi mislimo. A da zmore človek pogledati iz svojih okvirov in ustaljenih praks, mora trčiti tudi ob mnenje drugače mislečih. Samo tako se brusi, tako raste in razvija svoje lastno mnenje in si širi horizonte.
Časopis Vestnik letos praznuje 70 let in pojavlja se resno vprašanje, ali bo v tiskani obliki še doživel kakšno okroglo obletnico. Vprašanje je, kdaj se bo treba zahvaliti Gutenbergu za vse prednosti tiska, tiskano verzijo odložiti na smetišče zgodovine in se posvetiti spletu, brez katerega si danes življenja ne moremo predstavljati. Če danes morda za trenutek izgubimo dostop do spleta in če ni brezžične povezave, se nam zazdi, da smo se znašli v temi srednjega veka.
Splet potrebujemo in novinarji si brez spletnih medijev ne predstavljamo več svojega poslanstva. A prav je tudi, da spletni mediji in novinarji v tekmi s časom ne izgubijo občutka za sočloveka, dostojanstvo, za etiko, za tisto, kar je prav. Da se ne poroča za vsako ceno tako, da bomo pritegnili bralce, ampak da bodo bralci razumeli, da je treba poročati tako, kot bi si želeli, da se poroča, če se kaj slabega zgodi njim ali njihovim najbližjim.
V teh dneh smo Vestnikovi novinarji listali po časopisih, blizu štiri tisoč številk je izšlo v sedmih desetletjih. In še veliko več strani, na katerih smo popisovali in fotografirali dogajanje, življenje ljudi, njihove uspehe, poraze. Včasih smo se tem lotevali resno, včasih subtilno in rahločutno, drugič satirično... S kolikšnim zanimanjem smo listali po arhivskih časopisih, od strani do strani, in ugotavljali, da to niso le članki o športu, kulturi, politiki ali gospodarstvu..., to je veliko več. Med vrsticami je zapisan duh nekega časa.
Take vpoglede in potovanja v preteklost lahko ponudi edino časopis, na papirju. Kakšno razkošje je, ko si ob listanju sam določaš tempo branja, ko ni nobenega strahu, da se vmes pripelje kakšen avto ali ti kdo prekinja branje z neumestnimi vprašanji. A ne bi bilo škoda žrtvovati tega za nekaj, kar je bolj izmuzljivo?
V teh dneh smo Vestnikovi novinarji listali po časopisih, blizu štiri tisoč številk je izšlo v sedmih desetletjih. In še veliko več strani, na katerih smo popisovali in fotografirali dogajanje, življenje ljudi, njihove uspehe, poraze. Včasih smo se tem lotevali resno, včasih subtilno in rahločutno, drugič satirično...
»Jaz berem samo tisto, kar me zanima,« pravijo mnogi, ki si na spletu sami določijo teme in strani, ki jih želijo videti in prebrati. Pa je res tako? Med branjem članka na spletu, ki smo ga sami izbrali, se sploh ne zavedamo, da nam v vidno polje in s tem v našo pozornost pripelje avto, nas sprašujejo po zdravstvenih težavah in hkrati ponujajo zdravila za rešitev teh težav. Pri tem skušamo spregledati moteče dejavnike in brati naprej, da lahko beremo tisto, kar nas zanima, vmes pa se še večkrat pripelje avto in kdo zapleše v naši pozornosti. Nič hudega, saj smo si članek, ki ga beremo, izbrali sami.
Ko prebiramo zgolj to, kar nas zanima, si samo potrjujemo lastna prepričanja in mnenje. Podobno je, če se gibljemo samo v krogu prijateljev in ljudi, ki mislijo enako kot mi, ki delajo enako ali podobno kot mi. Tako smo vedno bolj prepričani, da je prav edino to, kar mi mislimo. A da zmore človek pogledati iz svojih okvirov in ustaljenih praks, mora trčiti tudi ob mnenje drugače mislečih. Samo tako se brusi, tako raste in razvija svoje lastno mnenje in si širi horizonte.
Časopis Vestnik letos praznuje 70 let in pojavlja se resno vprašanje, ali bo v tiskani obliki še doživel kakšno okroglo obletnico. Vprašanje je, kdaj se bo treba zahvaliti Gutenbergu za vse prednosti tiska, tiskano verzijo odložiti na smetišče zgodovine in se posvetiti spletu, brez katerega si danes življenja ne moremo predstavljati. Če danes morda za trenutek izgubimo dostop do spleta in če ni brezžične povezave, se nam zazdi, da smo se znašli v temi srednjega veka.
Splet potrebujemo in novinarji si brez spletnih medijev ne predstavljamo več svojega poslanstva. A prav je tudi, da spletni mediji in novinarji v tekmi s časom ne izgubijo občutka za sočloveka, dostojanstvo, za etiko, za tisto, kar je prav. Da se ne poroča za vsako ceno tako, da bomo pritegnili bralce, ampak da bodo bralci razumeli, da je treba poročati tako, kot bi si želeli, da se poroča, če se kaj slabega zgodi njim ali njihovim najbližjim.
Časopis Vestnik letos praznuje 70 let in pojavlja se resno vprašanje, ali bo v tiskani obliki še doživel kakšno okroglo obletnico.
V teh dneh smo Vestnikovi novinarji listali po časopisih, blizu štiri tisoč številk je izšlo v sedmih desetletjih. In še veliko več strani, na katerih smo popisovali in fotografirali dogajanje, življenje ljudi, njihove uspehe, poraze. Včasih smo se tem lotevali resno, včasih subtilno in rahločutno, drugič satirično... S kolikšnim zanimanjem smo listali po arhivskih časopisih, od strani do strani, in ugotavljali, da to niso le članki o športu, kulturi, politiki ali gospodarstvu..., to je veliko več. Med vrsticami je zapisan duh nekega časa.
Take vpoglede in potovanja v preteklost lahko ponudi edino časopis, na papirju. Kakšno razkošje je, ko si ob listanju sam določaš tempo branja, ko ni nobenega strahu, da se vmes pripelje kakšen avto ali ti kdo prekinja branje z neumestnimi vprašanji. A ne bi bilo škoda žrtvovati tega za nekaj, kar je bolj izmuzljivo?