V središču Sobote je bilo v osemdesetih letih le nekaj cvetličarn. Osmega marca zjutraj so bile vse nabito polne. V cvetličarni pri tržnici je kratkolasa mlada cvetličarka komaj dohajala delo, ko je modre irise in oranžne gerbere, ki so imele stebla podprta z žičko, povezovala v umetelne suličaste šopke, ovite v šušteč celofan. Pri steblih je šopek prevezala še s svetlečim trakom, ki ga je poprej premerila na lesenem metru in nato z energičnim potegom ob rob škarij še umetelno nakodrala, da se je od metuljaste pentlje navzdol spuščal v svedrasti spirali. Cvetličarna v Blagovnici je bila postavljena na prehod med kozmetiko in oddelek z gospodinjskimi pripomočki, zato je gospa v sveže dišeči trajni na kartonast podstavek dekorativno zavila kakšen parfum ali čajnik, nato pa je nasršen celofan zgoraj nabrala v mošnjo, čezenj pa položila cvet ali morda celo vejico zeleno-rožnate orhideje, zadnjega modnega krika cvetličarstva. Če je vreme dopuščalo, so bili pred cvetličarno pri parku cvetlični lončki razstavljani tudi zunaj: mesnate begonije z našobljenimi rdečimi cvetovi, vijoličaste in lilaste primule, ki so svoje trobentičaste cvetove nosile na dolgih visokih pecljih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pirova zmaga črno-belih: Mura - Aluminij 3 : 1
V 33. krogu prve lige sta se v Fazaneriji merila Mura in Aluminij. Za goste je bila tekma zelo pomembna v njihovem boju za obstanek, medtem ko se domači po neuspešni sezoni razen za pridobivanje vnovičnega zaupanja privržencev niso imeli več za kaj boriti. So pa s to zmago vendarle tudi matematično potrdili obstanek v ligi, kar je seveda daleč od cilja, ki so ga najavljali še na začetku spomladanskega dela.
Prejšnje dni smo morali v šolo prinesti rumen in zelen kolaž papir, da smo pri likovnem pouku izdelali zgibane zvončke, ki smo jih nato nalepili na kartonaste čestitke. Eno leto smo imeli na razpolago celo glino in smo naredili odtis svoje peščice, da je nastala lična broška, v kateri so se poznali naši prsti. Po jutranjem obredu »Draga tovarišica, v imenu celega razreda vam čestitamo za dan žena« smo potem stali ob stranskem vhodu v kinodvorano v pevskih bluzah in temno modrih krilih in hlačah ploskali ob udarniški poeziji, ki je ob priložnosti tega praznika postala tudi malo raznežena in zanesena. »Rdeče žarijo cvetovi, za srečne in manj srečne dni, za mamice, babice, žene, rdeča ciklama žari.« Medtem so se iz bližnjih zakajenih lokalov, ki so bili bistveno bolj polni kot sicer ob marčevskih delavnikih, razlegali smeh in občasni vriski. V luži zadnjega stopljenega snega na razpokanem asfaltnem pločniku je ležal odlomljen cvet rdečega nageljčka. Na vrtovih so cveteli rumeni in vijoličasti spomladanski žafrani.
Osmi marec je bil praznik, ki ga nismo vzeli zares za svojega. Navajeni smo bili, da nekatere praznike pač praznujemo doma, zasebno, te druge pa v šoli. Šolski so bili povezani z deklamacijami in včasih tudi kakšnim prostim dnevom. Osmi marec ni štel med take, kar je bilo škoda, je bil pa zmeraj povod, da smo se naučili kakšno pesmico, ki naj bi jo potem recitirali doma mami. Marsikaj je bilo narobe v tem socialistično obarvanem obredju. Že takrat so se slišali glasovi, ki so se zgražali nad ceneno formo, ki si jo je nadel praznik, ko je postal povod za še eno veseljačenje in za nekaj polomljenih nageljčkov ter napihnjenih besed, ki naj bi odtehtali enakopravnost. Me smo enakopravne vsak dan, zato hvala za rože, ampak si jih bomo kupile same. In res prav nikoli v vseh svojih letih šolanja nisem slišala niti od staršev, niti od učiteljev, niti od profesorjev, prav nikjer, niti doma, niti v šoli, da kaj »ni za dekleta«. Prav nikoli nisem slišala v Prekmurju, ki so mu takrat radi rekli »žitnica« Slovenije, pa tudi slovenska »sibirija«, da česa naj ne bi, ne smem, kar koli že, ker ni primerno za ženske ali dekleta. V našo pokrajino diskriminacija enostavno ni vsajena.
Danes cvetličarne ponujajo rože, pripeljane še od dlje, ki cvetijo še bolj pisano. Trajne se ne nosijo več. Gerber ne podpirajo več spiralasto navite žičke in nihče več ne guba škripajočega celofana. Parfumi dišijo bolj prefinjeno.
Toda kaj se je zgodilo s praznikom? Po desetletju zatišja je osmi marec spet popularen. Proslavljajo in čestitajo od povsod, še najraje s kakšnim posebnim popustom ali akcijo. Marketinški prijemi so se še izpilili. Ženska enakost prodaja, so ugotovili oglaševalski algoritmi in javni dušebrižniki. Zato se nam poklanjajo in nas pozivajo, proslavljajo in izpostavljajo žensko ustvarjalnost, žrtvovanje, prezrtost, kar koli že. Zakaj si ne bi rož kupile same? Toda že modri ljudje pred nami so povedali, da se v naši zgodovini reči dogajajo dvakrat: prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Če se je osmomarčevski naboj pogumnih Klar Zetkin, ki so izbojevale pravice, nekoč tragično zadušil v kanonizaciji praznika, s tem ko je enoumni sistem ženski enakopravnosti sicer odredil en dan, toda ukinil splošno neposredno volilno pravico vsem, današnje poveličevanje praznika na vsej zahodni polobli postaja farsa. Ne, ne potrebujemo 20-odstotnega popusta za bluzice. Morda si ne bomo kupile rož. In ne, ne potrebujemo spletnih moralnih policij, ki kamenjajo in obsodijo, še preden dokažejo, ali pa kamenjajo kar tako, zato ker so najbolj glasni in imajo dovolj časa.
Morda je čas, da bi namesto vseobsegajočega diskurza, ki fiksira kvote, politično korektnost, pravo in nepravo stran, osmi marec spet postal dobri stari praznik. Praznik v tistem starem pomenu besede, zareze na večnem krogotoku časa, ko se ustavimo, postojimo in praznino napolnimo z vsebino.
Kajti žafrani spet cvetijo.