Med drugim nas Bruno Banani vabi na prvo tradicionalno ukrivljanje banan, lahko se udeležimo iskanja Thomyja v istoimenski majonezi ali ločevanja kikija od rikija, vabljeni smo na striženje sotinske veverice ter na božanje čričkov in kobilic, pa na sušenje mokrih drv s fenom in na štetje morskih psov v Blejskem jezeru. Lahko se odpravimo tudi na dogodke bolj tehnične narave, kjer bomo menjavali zavore na samokolnici, zobe na »zobaton remne« ali pa »špice na rasojaj«. Če želite, se lahko udeležite še prvomajskega kopanja v reaktorju jedrske elektrarne Krško, kjer boste na koncu lahko sodelovali v izboru za najboljšo mutacijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Našteto ni šala, a hkrati je. »Vabila« na tovrstne dogodke se v ničemer ne razlikujejo od tistih za koncerte, pohode, predstave, imajo navedenega organizatorja, kraj in čas dogodka, uporabniki facebooka se lahko tudi izrečejo, ali se ga bodo udeležili oziroma ali jih zanima. Po drugi strani pa seveda je šala. Priznati je treba, da je poimenovanje večine dogodkov res izvirno, četudi se nam občasno morda zdi, da tovrstne objave vse pogosteje smetijo naš zid. Prepričana sem, da smo se vsi vsaj ob kakšnem od teh dogodkov, ki smo jih zasledili, iskreno nasmejali. Kakšen je njihov namen, vsaj meni osebno ni znano, prav tako ni znano, ali se je morda komu res utrnila ideja, da bi katerega od teh za zdaj samo spletnih dogodkov tudi poskušal izvesti. Čeprav, šalo na stran, poslušanje, kako raste trava, vsaj v prenesenem pomenu mnogim uspeva na dnevni ravni.
Dogodki so torej dosegli svoj namen, to je, da smo se uporabniki omenjenega družbenega omrežja o njih začeli pogovarjati in se ob njihovih opisih tudi nasmejali. Ker pa mi ni dalo miru, sem se v nekaj teh dogodkov tudi poglobila. Zanimalo me je, čigavi obrazi stojijo za vsem tem. Na nekaj spletnih povezav sem zato tudi kliknila in prebrala opise dogajanja, bolj kot to so me zanimali tisti, ki so dogodke ustvarili. Ob kliku na profile organizatorjev sem ugotovila, da gre v večini primerov za mlajšo generacijo, predvsem za dijake srednjih šol.
Kaj je tisto, kar je nekoga spodbudilo k temu, da je ustvaril prvi tak dogodek, ki so ga nato množično posnemali še drugi, ne vem, vem pa, da je zanimanja zanje kar nekaj, saj mnogi potrjujejo udeležbo, podobni dogodki se pojavljajo tudi v tujih jezikih.
Bolj kot zabavni del tega me sicer zanima, kako daleč še lahko gremo z namernim ali nenamernim poneumljanjem prebivalstva. Čeprav je že res, da lahko sami filtriramo, kaj bomo brali in čemu bomo posvetili pozornost, se zdi, da takšnim stvarem ne moremo uiti. Še bolj skrb vzbujajoče je, da so, če se spet omejim na omenjene dogodke na družbenem omrežju, za njimi predvsem mladi. Morda bo kdo rekel, da delamo iz tega preveliko dramo. Daleč od tega. Le sprašujem(o) se, kaj se vsem tem »dogaja v glavi«. Če samo pomislim, kako so mladi velikokrat apatični do vsega, kar se okoli njih dogaja, kako jim je vse »brez veze«, kako ne vidijo posebnega smisla v učenju – predvsem za življenje, kako ni nič zabavno, se je treba vprašati, ali jim tovrstne stvari res pomenijo vrhunec nekega zadovoljstva in zabave, še bolj pa to, kako daleč bomo kot družba ob vsem tem še potonili.